Ženske mirno priznamo, da smo klepetave, in tudi to, da se včasih ne znamo ustaviti. O vsaki misli, o vsakem čustvu, bi razglabljale neskončno dolgo. Analizirale bi vsako podrobnost in na koncu prišle do zaključkov, ki niso jasni nikomur, včasih tudi nam samim.
A vseeno – drugače ne znamo. Ženske smo ženske. In ker se naš svet veliko časa vrti prav okoli tako zelo drugačnega, moškega sveta, padamo v depresije. In kaj je najhujše, kar se nam lahko zgodi?
Preprosto utihne. Da izgine še tistih par kratkih besed, okoli katerih smo se tako dolgo vrtele. Kar naenkrat, brez opozorila, dobi moški svoj pogled; nič ne reče, samo gre. Seveda nas zanima, kaj hudiča smo naredile narobe, kaj se mu mota po glavi, kaj se dogaja.
Bolj kot vrtamo vanj, bolj kot ga lovimo, bolj se nam umika, bolj je tiho. Za nas pa je muka iz trenutka v trenutek večja. Vse bolj nesrečne smo, zato še bolj silimo, še bolj drezamo in kar naenkrat trenutek slabosti spremenimo v agonijo, ki si je nihče ni želel. Ne moški in ne ženska.
Velikokrat se zgodi, da se potem povlečemo vsak na svojo stran in medtem, ko se moški sprašuje le to, kaj hudiča je narobe z nami, da težimo povsem po nepotrebnem, smo me sposobne v glavi ustvariti precej svojih filmov, v katerih si izmislimo različne scenarije. To počnemo neskončno dolgo, moške obtožujemo vsega mogočega in na koncu tako ali tako pozabimo, zakaj smo nanje sploh jezne.
Najhujši pa je molk po prepiru, po neki konfliktni situaciji, ki jo ženske seveda spet hočemo reševati z besedami (in nekoliko povišanim glasom), moški pa se – umaknejo. Ne da se jim razlagati, kaj si mislijo, zakaj se z nami ne strinjajo, ne ljubi se jim iskati argumentov za in proti, moški bi enostavno radi mir.
To pa v ženski glavi ne gre. Me besede potrebujemo. Želimo, da nam na dolgo in na široko razložite vse, kar si mislite, zakaj je to tako in zakaj ne drugače. Žal je v veliko primerih tako, da si želimo slišati točno določene besede, po možnosti tudi ‘oprosti’ nekje vmes.
(V dobrobit dobrega odnosa in, da se ‘prepir’ čim prej konča moškim svetujemo nekaj taktičnosti.)
Zakaj toliko besed?
Besede so za nas, ženske, ena najbolj dragocenih stvari v življenju, predvsem pa nekaj, brez česar ne znamo živeti. Ne znamo brati vaših misli, ne znamo razbrati razpoloženja z vašega kislega obraza in ja, ženske hočemo slišati, kaj čutite. Četudi se nam zdi, da nas imate radi, to ni isto, kot če nam to poveste.
Je to tako zelo težko razumeti? Je tako zelo težko kdaj odpreti usta in nam nekaj povedati? Karkoli? Besede, govor, to je tisto, kar nas baje dela drugačne od živali. Ženske smo ta del evolucije osvojile že davno, moški pa, hmmm … Moški si ta del evolucije predstavljajo povsem drugače.
Po naši (beri: ženski) teoriji, bi bil svet veliko bolj preprost in lep, če bi se ljudje več pogovarjali. Če bi svoja občutja zaupali drugim, če bi skozi besede sproščali svoje frustracije in nenazadnje, če bi z besedami reševali konflikte.
Seveda si največ besed želimo prav od svojih moških. Želimo si, da nam ne bi bilo potrebno ugibati, kako se počutite in kaj čutite, želimo vedeti, da je kisel izraz na vašem obrazu posledica rezultata nogometne tekme in ne našega na novo pridobljenega kilograma. Bolj kot vse, pa si kdaj iz vaših ust želimo slišati, kako zelo smo vam pomembne in kako zelo nas imate radi. Ne škodi niti kakšna izjava o naši pameti in lepoti.
