Prav vsako leto februarja malce trepetamo pred valentinovim – praznikom, ki je nastal kot posledica komercializacije ljubezni.
Zakaj nas je valentinovega malce strah? Morda zato, ker imamo nekoga in ne vemo, kako tisto posebno osebo obdariti (ker je to na valentinovo že skoraj nujno, kajne?), ali pa smo brez partnerja.
Ker nisem samska, težko sodim, kako se samski počutijo na ta dan, a sklepam, da je to zanje le še en običajen dan. Razlika se najbrž vidi le v izložbah trgovin, kjer že skoraj balastno visijo rdeči srčki in v rokah deklet, ki z vrtnicami in svojimi partnerji pod roko zaljubljeno pohajkujejo po centrih mest.
Zato so samski tokrat na boljšem. Nobenih skrbi okoli pocukranih, neuporabnih daril, ki običajno pristanejo v kotu in se na njih kakšnih pet let nabira prah, preden se jih odločimo pospraviti v škatlo.
Samski na valentinovo ne rabijo skrbeti, kaj bodo podarili.
Čokolada? Že že, ampak kaj ko tale valentinova bonbonjera le razdraži želodec. Kaj pa romantična večerja zunaj, saj vendarle moramo jesti, kajne? Ampak, kaj ko se nikomur ne da ubadati z gnečo v gostilnah, ki je neposredna posledica valentinovega praznika.
Kaj početi na valentinovo?
Če smo v dvoje, si bomo najbrž doma privoščili večerjo, nato pa si za sprostitev po delovnem dnevu privoščili ogled kakšnega filma. Pa ne romantičnega.
