Kaj je prijateljstvo? Se prijateljstvo med ženskami razlikuje od tistega med moškimi? Načeloma ne, vsekakor pa obstajajo majhne (ali večje) razlike.
Najboljše prijateljice ne more zamenjati nihče
Z najboljšo prijateljico se najlažje in najslajše nasmeješ, ona je zmeraj tu, pa naj bo to takrat, ko potrebuješ robček za brisanje solz ali pa takrat, ko si se odločila, da boš v daljšem maratonu pretaknila nekaj ekskluzivnih modnih trgovin.
Najboljše prijateljice nikoli ne more zamenjati niti mož, fant ali ljubimec. Nasploh se dozdeva, da ženske bolje razumejo moč prijateljstva. Res je, da se bo ženska, po navadi, težje zbližala z drugo žensko, ampak, ko enkrat ženski postaneta prijateljici, bosta to prijateljstvo cenili in spoštovali mnogo bolj od večine moških.
Zdi se, da prijateljici, za razliko od dveh prijateljev, potrebujeta mnogo več medsebojnega stika, več skupnega kvalitetnega časa, več druženja, več zaupanja, več nežnosti, če hočete.
“Moško” prijateljstvo je trdno kot skala
Moški so lahko prijatelji tudi, če se ne srečujejo prav pogosto, vsekakor pa “moški kosmatinci” zagotovo potrebujejo manj “medsebojnih odnosov, druženja”, da bi bilo njihovo prijateljstvo trdno kot skala. Kar, po drugi strani, delno pojasnjuje, da moški s prijatelji, tudi najboljšimi, zelo težko govorijo o svojih osebnih (tudi zelo intimnih) problemih.
Za moškega je edino pravilo pravega prijateljstva – “vselej zvest”.
Po drugi strani pa se tudi ve, da je za moškega edino pravilo pravega prijateljstva – “simper fidelis” oziroma po naše – vselej zvest. Moški se bo namreč – skorajda brez razmišljanja – pridružil prijatelju v “vsakršni njegovi neumnosti”.
Če bo treba se bo, z ramo ob prijateljevi rami, s pestmi lotil množice močnejših neznancev v gostilni. Seveda bo šele kasneje, cel krvav in razsekan po obrazu, “preklel” prijatelja (in njegove “nore muhe, ki mu letajo po glavi«).
Mnogi trdijo, da je to pač nekakšen davek prijateljstva. Spet drugi trdijo, da ni nič večno. In da je tako tudi s prijateljstvom.
Dobro prijateljstvo = pogovor
Zlati nasvet za dobro in dolgo prijateljstvo je enostaven – komunikacija, pogovor. Pa ne površen. To pomeni, da moramo v prijateljskem pogovoru, ne samo govoriti, ampak znati tudi poslušati. Sogovornika moramo pustiti, da pove svojo misel do konca, ne prekinjajmo ga, šele po koncu njegovih stavkov povejmo, kar mislimo.
Prav tako je pomembno, da med pogovorom spremljaš sogovornikovo, torej prijateljevo, „neverbalno komunikacijo, obnašanje.“ Še posebej moški radi nekatere stvari kar zamolčijo in morajo potem sogovorniki „tipati v temi“, kaj je sploh dotična oseba hotela povedati. Mnogokrat ljudje tudi napačno predpostavljamo, da naš sogovornik, naš najbližji prijatelj, točno ve, kako se počutimo, kaj občutimo.
V pogovoru je važno tudi, da nisi „preveč pameten“, da se nimaš za vsemogočnega razsodniškega boga.
Pa to mnogokrat sploh ne drži. Stvari je pač treba povedati in to čim bolj jasno in natančno. Tudi zaradi tega naj ti ne bo nerodno, če boš postavljal/a številna dodatna in podrobna podvprašanja (s tem boš prijatelju hkrati dokazal, da ti ni vseeno za njegove težave).
V pogovoru je važno tudi, da nisi „preveč pameten“, da se nimaš za vsemogočnega razsodniškega boga. Zavedajmo se, da se je včasih pametneje brzdati pri nizanju „pametnih in dokončnih“ nasvetov. Še posebej pri tistih, ki se tičejo težkih osebnih odločitev …
