Žalostno, ko spoznaš, da si poln predsodkov in da sicer tvoja prepričanja še vedno veljajo, ampak ne zate osebno. Jaz pa že ne bi mogla hodit z nekom, ki je prav tak, kot je svojega tipa z zmenka opisovala moja kolegica Katja, ki sem jo še prejšnji dan tako vneto obtoževala.
Tudi moj je bil tako prijazen in simpatičen, ampak… pri tem žal ostane!
Kaj na moškemu je go in kaj no-go?
Vem, da gredo po moje vsem tipom sedaj kocine po konci. Kot pravi moj kolega Cveto, naj mu nikoli ne rečemo, da je simpatičen, ker vsi vemo, kaj to pomeni! Žal, odpade! No tudi na zmenku z Igorjem se je tako zaključilo. Motil me je njegov na poseben način kosmat prsni koš, ki se je kazal iz odpete srajce, pa zlata zapestnica na roki, pa neke čudne kavbojke, pa način govora…
Joj, pa ne še ti, sem si dopovedovala ves čas prijetnega pogovora z Igorjem. Daj pojdi čez to, spoznaj ga. Pa sem vse, kar je govoril, metala v isti koš. Tisti, ki odgovarja tistemu »tipu« moškega, ki ga tako izgleda ne prenesem. Moj predsodek! Trudim se, se razumsko preprečujem – a čez to ne morem.
Čeprav še vedno mislim, da če bi energija stekla, ne bi bilo prav nič važno, kakšne kavbojke bi nosil, pa ali bi imel zapestnico ali ne. Prepričana sem, da če bi tisti prvi, kjer je stekla energija, nosil vse to, da bi mi bil še vedno všeč. V jedru vsega pravzaprav ne potrebujemo nekih bedastih izgovorov, zakaj nas »nekdo ne potegne« in zakaj »nam gre nekaj na živce« – pač nam je všeč ali pa ne.
Po moje gre tukaj za nekaj več
Res je sicer, da se podobnosti privlačijo, a se tudi nasprotja, če se seveda ne tepejo, z mojim vrednostnim sistemom. Z mano. Z mojo bitjo. Z mojim mirom. Od tega ali bom pripravljena prilagoditi svoj vrednosti sistem, pa zavisi v glavnem od njega, od tistega na njem, kar se ne more napisati! Predsodki gor ali dol. Taka pač sem. Z vsemi mojimi družbeno dopustljivimi in nedopustljivimi lastnostmi.
Pač »preprosta« jaz
Ko pride pravi, že veš. Če ne gre, se potrudiš, če še vedno ne gre, sprejmeš in greš naprej, obogaten z novo izkušnjo – novemu naproti. Življenje pa se še vedno vrti naprej. Kdo pravi, da se tisto lahko zgodi samo enkrat? Odvisno od nas – kako pač gledamo na življenje. Vedno je cikel: pomlad, poletje, jesen in zima. Ljubezen in sovraštvo. Navdušenje in žalost. Delo in počitek. Noč in dan. Jin in jang …
Brez vsega tega življenja ne bi nikoli okusili!
