Pogosto se delitev skrbi za otroke neupravičeno enači z vprašanjem, pri katerem od staršev bo otrok prebival. V resnici gre za dve ločeni zadevi. Gre za vprašanje, kako se bodo sprejemale odločitve, ki so za otroka ključnega pomena – ali bosta pri njih sodelovala oba starša ali pretežno eden.
Skrb oz. skrbništvo nad otrokom je lahko deljeno tudi v primeru, ko otrok pretežno prebiva pri enem staršu. Pri tem vprašanju se morata oba partnerja ponovno soočiti z vprašanjem lastne zrelosti.
Zrel odrasel bo znal ločiti lastno čustveno razočaranje nad partnerjem od njegove dejanske primernosti ali neprimernosti za vzgajanje otroka. Žal je ravno na tem področju to najtežje doseči.
Do ločitve pride zaradi drugačnih vrednot
Predpostavimo, da gre za razhajanje vrednot. Velika večina partnerskih zvez razpade zaradi razhajanja vrednot. Vrednote, pa naj gre za verska, moralno-etična, nazorska ali delovna vprašanja, so bistvo vzgoje.
Velika večina partnerskih zvez razpade zaradi razhajanja vrednot.
Ali ni preveč pričakovati od partnerjev, ki drug z drugim nista zmogla ustvariti delujočega kompromisa, da bosta to oblikovala kot vzgojni model za otroka?
Kako ohraniti temeljno človeško spoštovanje do nekdanjega partnerja, če gre pri prenehanju ljubezni predvsem za spoznanje, da nekdanji partner nima zadostnih človeških kvalitet, da bi ga ljubili?
Otrok ima pravico do kulturnih vzorcev obeh staršev
Dandanes zaljubljencev zaradi nekritičnega poveličevanja ljubezni ne vzpodbujamo, naj pri izbiri partnerja upoštevajo socio-kulturni izvor in sorodnost vrednot. Še več, takšne zahteve bi označili celo kot nestrpnost.
Hkrati je tudi res, da z vzgojo ljudi ne pripravljamo na posledice, ki jih prinaša mešanje kulturnih, vrednostnih in vedenjskih vzorcev. Ljudi ne učimo strpnosti. Upoštevati bi morali le eno pravilo, ki se nanaša na otroke.
Otrok ni potomec ali podaljšek samo enega starša. Vedno je potomec obeh in ima tudi pravico do dedovanja vrednostnih in kulturnih vzorcev obeh staršev.
Zato morajo starši otrokom dati možnost, da si bo kasneje sam oblikoval sintezo, ki bo predstavljala nekakšen presežek glede na vrednostna sistema obeh staršev. Če ga bomo vzgajali v vzdušju kulturnega boja, bo ponotranjil to vrednostno in kulturno razdvojenost in bo to bojišče trajno nosil v sebi.
Ne le vrednote, otroku je treba zagotoviti tudi materialno varnost
Otrok ni potomec ali podaljšek samo enega starša.
Gre predvsem za dve vprašanji: delitev lastnine in preživnina.
Delitev lastnine je v veliki meri odvisna od tega, kako smo razrešili prejšnja vprašanja. Če nam je uspelo ločiti vprašanje starševstva od partnerstva, vprašanje skrbništva in vključenosti obeh partnerjev v otrokovo nadaljnjo vzgojo, problem čustvenega razočaranja nad nekdanjim partnerjem od njegove temeljne človeške pravice, da je, kar je, potem bodo tudi tukaj rešitve lažje. Zakaj?
Večina zapletov na področju lastnine je posledica bodisi tega, da je enemu ali obema od partnerjev neznosna misel, da se bo drugi okoristil na njegov račun, ali pa uporabljata lastnino kot orožje pri dokazovanju, kateri je bolj primeren za skrbništvo.
Načeloma se vse v zakonu pridobljeno deli na enaka deleža med nekdanjima partnerjema. Težave se pojavijo pri stvareh, ki so po naravi nedeljive. Denimo stanovanje. Običajno je tako, da ga lahko ohrani le eden ali drugi.
Večinoma je tisti, ki mu ostane stanovanje, primernejši, da otrok še dalje prebiva pri njem. Tako lahko ostane v isti šoli, ohrani iste prijatelje, ostane v znanem okolju. To je zelo pomembno.
Prav zaradi tega načela se je včasih smiselno v otrokovo korist odreči svoji »pravici«. Popolnoma nesmiselno je, da bi tisti od staršev, ki mu otrok ni dodeljen, vztrajal pri svoji pravici, da obdrži stanovanje, čeprav bi zaradi tega morala drugi starš in otrok na cesto. Še bolj nesmiselno je to takrat, ko ima kam iti.
Pa vendar takih situacij ni malo. Zaradi želje kaznovati partnerja ali zaradi slovenske obsedenosti z nepremičninami, bo premožnejši vztrajal pri svoji pravici. S pravnega vidika je seveda nesporna, a vprašljiva s stališča otrokove koristi.
Večinoma je tisti, ki mu ostane stanovanje, primernejši, da otrok še dalje prebiva pri njem.
Pravica do preživnine izhaja iz zahteve, da se otroku zaradi ločitve ne sme poslabšati socialni položaj. Za razliko od skrbništva, ki se nanaša na pravico v imenu mladoletnega otroka sprejemati pomembne odločitve, se preživnina veže na kraj otrokovega bivanja. Preživnino otroku ali drugemu staršu izplačuje tisti starš, pri katerem otrok ne prebiva.
Z otrokovim odraščanjem in naraščanjem njegovih potreb se višina preživnine vsako leto popravlja glede na rast stroškov. To je seveda idealna situacija, ki je le redko dosežena.
Ločitev ne pomeni konca
Ločitev je težka preizkušnja, a z njo ni konec življenja. Zato je zelo pomembno, da imata ločena starša po ločitvi svoje življenje. Predvsem na področju ljubezni. Pomembno je, da se posameznik čim prej zaceli, da preboli končano zvezo.
Ko se čuti pripravljenega narediti korak naprej, pa si naj poišče pravega partnerja, ki ga bo zadovoljil na vseh področjih, kjer ga nekdanji partner ni. Ima vso pravico do tega! Ob tem seveda ne sme pozabiti na svojega otroka. Ta bo moral biti pomemben tudi novemu partnerju oziroma partnerki.
Srečno!
Preberi še prvi del članka: Ločitev in otroci – česa starši ne smejo delati?
