Ste kdaj razmišljali, koliko denarja bi imeli, če ne bi potrebovali hrane? Nikoli! Neumno! Saj vendar moramo jesti. Točno.
Če človek hoče preživeti kot fizično bitje, kar je predpogoj njegovega obstoja nasploh, mora dihati, piti in jesti. Hrana že dolgo ni več samo način zadovoljevanja fizičnega obstoja človeka, ampak je postala oblika uživanja ali zadovoljstva v življenju.
Kot takšna je hrana sestavni element vsega, kar ima določen pomen v življenju posameznika. Prazniki in vsi pomembni dogodki, od rojstva do smrti, vključujejo hrano in njeno uživanje, kot enega izmed osnovnih značilnosti teh dogodkov, ki opredeljujejo s svojo simboliko pomen vsakega med njimi.
Si lahko predstavljate veliko noč brez orehove potice in pirhov? Seveda ne, vsaj jaz ne. Tradicija ima nedvomno pomembno vlogo tudi tukaj.
Hrana je pomembna. Zato ni nikoli vprašanje izbire (seveda znotraj možnosti posameznika): denar ali hrana?
Človek kot čustveno bitje
Čustveno dojemanje oblikuje človeka.
Človek je nedvomno predvsem čustveno bitje. Čeprav fizično preživetje omogoča obstoj človeka kot takšnega (vsakega človeka, ne glede na to, kdo je in kakšen je), je čustven svet tisti, ki določa vsakega posameznika ali najbolj opredeljuje konkretno življenje posameznika. Se ne strinjate z mano? Je morda to razum, inteligenca? Razumsko razmišljanje ali sposobnost razumskega razmišljanja je nedvomno tista, ki človeku omogoča “vožnjo” skozi življenje. Večja je sposobnost razumskega razmišljanja, lažje ali na več različnih načinov bo človek v življenju izkoriščal možnosti, ki so mu ponujene ali mu pridejo nasproti. Nekako bi lahko rekli, da ima večjo možnost preživetja.
A tudi v tem obstaja določena omejitev. Človekova sposobnost razumskega razmišljanja je lahko še tako velika, a je ne bo mogel dejansko izkoristiti. Kakor, da ima nekaj, kar ne zna ali ne more uporabiti. Zakaj ne? Kaj je tista ovira? Njegov čustven svet.
Od tega, kakšen je človek kot čustveno bitje, je odvisno, ali bo sploh sposoben uporabiti svoj potencial sposobnosti razumskega razmišljanja ali ne.
Zaradi tega je zame človek predvsem čustveno bitje. Čustveno ravnotežje človeka se odraža skozi stabilno in zdravo čustveno življenje posameznika. Čustva so tisti vidik posameznika, kjer vstopa v odnose sam s sabo (samopodoba, samozavest, imeti rad sebe, ipd.) in v odnose z drugimi ljudmi (odnos posameznika do drugih ljudi, sposobnost čustvenega izražanja, sposobnost čustvenega povezovanja z drugimi, ipd.). Če je človek predvsem čustveno bitje, kaj je tisto, kar najbolj omogoča človeka kot čustveno bitje? Kaj je tista “hrana” za preživetje človeka kot čustvenega bitja? Kaj je pogoj, da človek preživi kot čustveno bitje?
Ljubezen ~ hrana za čustveno preživetje človeka
Zame ljubezen. Ljubezen je odraz sprejemanja. Biti sprejet je za človeka eden izmed najbolj pomembnih pogojev njegovega notranjega ravnovesja. Ljubezen pomeni, da smo sprejeti takšni, kot smo.
Tako, kot se čustven svet posameznika odraža skozi odnos samega do sebe in odnos do drugih ljudi, ima tudi ljubezen dva vidika.
Dva vidika ljubezni: ljubezen do sebe n ljubezen do drugih.
Ljubezen samega do sebe (sprejeti sebe, takšnega kot smo) in ljubezen drugih ljudi do nas (biti sprejet s strani drugih). Druga stran ljubezni je dajanje, ker sprejemanja ni brez dajanja. Ljubiti ali sprejemati druge. Potem je ljubezen vzajemno dajanje in sprejemanje in na ta način vzajemna rast.
Ljubezen je torej tisti pogoj za čustveno preživetje posameznika, tista “hrana”, ki jo potrebujemo za vzpostavitev čustvenega ravnotežja in s tem nujen pogoj notranjega ravnovesja in kvalitetnega življenja posameznika.
Več vrst ljubezni
Ljubezni je seveda več vrst. Za samo čustveno ravnovesje posameznika so bistvene predvsem naslednje vrste ljubezni.
a) Starševska ljubezen
Ena najbolj pomembnih ljubezni v življenju posameznika, ki v veliki meri vpliva na vse ostale vrste ljubezni v življenju človeka; gre za sprejemanje s strani staršev; največ, kar lahko naredijo starši za svojega otroka je, da ga sprejmejo takšnega, kot je in mu pustijo v okvirjih, ki jih določa izključno zagotovitev varnosti otroka in svoboda ter spoštovanje do drugih ljudi, da se razvija kot enkratno človeško bitje v vsej paleti svojih potencialov.
b) Ljubezen do sebe
Zelo težko jo vzpostavimo, če nismo bili sprejeti kot otrok s strani staršev (pogoj je zelo močna osebnost). Gre za vzporednost razvoja ali simetrijo. Človek ob rojstvu nima omejitev v izražanju samega sebe, čeprav to ni samozavest, ampak nagon po preživetju. V odraščanju, skozi starševsko ljubezen, otrok oblikuje na podlagi sprejemanja in dajanja s strani staršev odnos samega do sebe. Otrok, ki je sprejet s strani staršev, sprejema tudi sebe in nase gleda pozitivno. Prvi pogoj za oblikovanje trdne samopodobe in samozavesti.
c) Ljubezen do nasprotnega spola
Imate občutek, da ne sodi v ta kontekst? Zavedati se moramo, da je človek v prvi vrsti predvsem spolno bitje in spolna energija primarna energija človeka. Potrebe, ki jih ima človek kot spolno bitje, vključujejo nasprotni spol (izhajam iz povprečja ali heterogenosti). Te potrebe lahko zadovolji samo v odnosu z drugim spolom.
Pogoj kvalitetnega načina zadovoljitve teh potreb je ljubezen, saj spolnost in vse, kar spolnost pomeni, ne predstavlja ustrezne zadovoljitve posameznikov potreb, če ni njen predpogoj ljubezen.
Ja, seks je možen brez ljubezni. Ne govorim o seksu, govorim o spolnosti in intimnosti, ki jo takšna spolnost prinaša. Brez ljubezni je ni.
Zavedati se moramo, da ljubezen ni nekaj, kar obstaja samo po sebi v neskončnost. Ljubezen je stanje. Vzpostaviti, graditi, negovati in ohranjati skozi rast dveh posameznikov. Samo to je način, da obstaja ljubezen kot odnos, kot stanje, kot razmerje med dvema posameznikoma.
Ima ljubezen ceno? Dve skrajnosti razumevanja “cene” ljubezni
Če je ljubezen v našem življenju tako pomembna, kakšna je njena cena? Se tudi pri ljubezni ne vprašujemo, koliko nas stane, kot delamo to pri hrani? Ker nimamo izbire, ker jo preprosto potrebujemo? Nekako gre za dva vidika ali dve skrajnosti v pogledu na to, ali ljubezen ima ceno ali ne. Morda bolje dva pogleda na to, kaj je cena ljubezni.
Se ljubezen da kupiti? Pravo ljubezen.
Po eni strani se pri ljubezni ne vprašujemo, koliko nas stane, ker imamo občutek, da nas ne sme nič stati (ljubezen ne sme imeti “cene”; se strinjam, kar ne pomeni, da je nima, le da tega ne vidimo kot ceno). Za ljubezen enostavno pričakujemo, da se bo “zgodila”. Nekaj, kar pride v naše življenje. Mi samo odpremo roke in jo sprejmemo v svoj objem. Nekako ni “naravno”, da bi ljubezen imela ceno.
Po drugi strani so posamezniki, ki verjamejo, da si ljubezen lahko dobesedno kupijo. Takšen pogled je seveda v celoti zgrešen. Ljubezni se ne da nikoli kupiti, ne zares. Morda je v začetku vidik materialnega, a če pride kasneje do ljubezni, kar ni izključujoče, pride zaradi človeka samega. V nasprotnem je lahko čisto normalno razmerje med dvema, ki ima jasne odnose. A ne zares ljubezen, ampak “pogodbeno razmerje”.
Kakor komu ustreza, bi lahko rekli.
Če zanemarim drugi vidik (ker je pač pogodbeno razmerje), je ljubezen torej zastonj?
Ali je v resnici res tako? Zakaj potem ves trud okrog obleke, izgleda nasploh? Zakaj je pomembno, kaj imamo, kako smo videti? Zakaj se trudimo in popeljemo izbranko svojega srca na drago večerjo v restavracijo, ki si jo normalno ne moremo privoščiti? Zakaj odštejemo še zadnji denar za frizerja, ker smo povabljene na zmenek? Ker želimo narediti vse, da bi bili sprejeti?
Vas že slišim: saj to ni cena za ljubezen! Seveda ni, ne neposredno.
Ne dajemo denarja, da bi nas nekdo imel rad (v tem smislu ljubezen res ne more imeti “cene”).
A dajemo denar, da bi vzpostavili pogoje, da nas bo nekdo imel rad in da bi imeli sami radi nekoga; na kratko – da se ljubezen “zgodi”. Lahko bi rekli, da želimo zmanjšati tveganje, da nas nekdo ne bi sprejel (želimo biti najboljše, kar smo lahko) ali da ne bi sami sprejeli napačne osebe (želimo ga čimbolj spoznati, da se zavarujemo pred razočaranjem; zato nešteti zmenki, ki nedvomno niso “zastonj”).
Po navadi rečemo “nič da samo nič”. Zato ne razmišljamo, koliko denarja smo odšteli, da smo povabili osebo na zmenek. Zato ne razmišljamo, koliko smo plačali telefon, da smo se mesec, dva pogovarjali z njo ali njim po telefonu vsak večer pred spanjem.
Zato ne razmišljamo, koliko bencina smo porabili, ker smo se vozili sto kilometrov daleč, da smo se dobili z določeno osebo. Zato ne razmišljamo, koliko so nas stali šopki cvetja, ki smo jih poklonili.
O tem nikoli ne razmišljamo kot o ceni za ljubezen. Če je ljubezen in kvaliteten odnos tisto, kar je nastalo iz tega, smo lahko veseli. Če ni, gremo dalje. In ponavljamo vzorec iz ene zveze v drugo. Z upanjem, da nam končno uspe.
Če smo se odločili, nam bo enkrat uspelo. Na tak ali drugačen način. Način ni pomemben. Pomembno je, da imamo ljubezen v svojem življenju.
Zato takrat, ko razmišljate o ceni za ljubezen, ne razmišljate o denarju. Ker dejansko ni pomemben. Pomembni ste vi.
Če je ljubezen vrednota, ki jo želite v svojem življenju, je ne morete postaviti na raven hrane v trgovini.
Ne, v tem smislu ljubezen nima cene, ker na vse, kar boste “zapravili”, da bi imeli ljubezen v svojem življenju, ne boste gledali kot na ceno, ki jo morate plačati zanjo.
Prav tako ne smete stopiti v drugo skrajnost. Če ponujate namesto sebe stvari, potem se morate zavedati, da bo vedno nekdo, ki bo v določenem trenutku ponudil več.
Če ste “ljubezen” kupili, ker imate dober avto, ker jo (v glavnem seveda žensko) peljete na fantastične luksuzne počitnice … vedno bo nekdo, ki bo imel še boljši avto in jo bo lahko peljal še na bolj fantastične, luksuzne počitnice.
Ne, v tem smislu ljubezen nima cene, ker nikoli ne morete dati toliko, da bi jo lahko preprosto kupili. Mora biti še nekaj drugega.
