Po težki izgubi moje drage mame, s katero sem živela z otrokoma po ločitvi v skupnem gospodinjstvu, skrbela zanjo, jo negovala do zadnjega, je po njeni smrti kar na lepem ostala praznina, ki sem jo želela zapolniti.
Že pred tem sem šla nekajkrat na kavo in doživela slabe izkušnje. Potem sem nekaj časa mirovala. Kot sem že dejala, po izgubi mame, pa me je nek notranji glas po druženju v juniju 2013 ponovno “pripeljal” do ona–on.com.
Imela sem nekaj pošte tam, pa nekaj kontaktov, a niti nisem prišla nazaj z namenom, da najdem partnerja; bolj iz radovednosti in želje po klepetu. Iz radovednosti sem “brskala” po profilih, ko sem našla Srečka. Ker se sama ukvarjam z ezoteriko, me je pritegnilo pri njem, da ga, tako kot mene, zanimajo meditacije. Sem si rekla: “S tem človekom se bova imela o čem pogovarjati.” In sem mu napisala nekaj stavkov.
No, Srečko se ni odzval in bila sem nekoliko razočarana, ker pa sem nekoliko starejša od njega, pa še slike nisem imela na profilu, sem menila, da je to tisto, kar ga je zmotilo in se ni odzval. Večinoma vsi moški želijo videti, s kom si dopisujejo, čeprav lepota izhaja od “znotraj”, pa marsikdo tega ne ve 🙂 .
Konec junija 2013 sem odšla na dopust, se vrnila … Srečko ni odpisal, pa sem nekje v septembru 2013 ponovno napisala mail. Ni moja navada, da “tiščim” z glavo v zid, sploh, če ne dobim nobenega odgovora. In spet ni bilo nič. Pa tako mi je bil kot človek zanimiv … ko ti nekaj ni takoj dosegljivo, je še bolj zanimivo.
Na prvem zmenku sva se pogovarjala, kot da se poznava že vrsto let.
In sem poizkusila še tretjič: V začetku novembra 2013 sem mu napisala še enkrat in si rekla, zadnjič. “Zbudil” ga je moj stavek, ki je vseboval besedo: Škoda.
Končno se je odzval, nisva si na veliko dopisovala, ampak sva se zmenila za kavo in klepet kar v živo. Ne jaz ne on nisva nič pričakovala od tega zmenka. Še vprašal me ni, če mu pošljem sliko, preden pridem na kavo.
To se mi je zdelo tako čudno, a mi je kasneje povedal, da sem ga prepričala z glasom, ko sva se pogovarjala prek telefona 🙂 . Malo je bil skeptičen glede let; pravi, da je pričakoval nekaj povsem drugega, kot se je potem zares pojavilo pred njim 🙂 . Ko sva se dobila, se spoznala, sva že na prvem srečanju imela veliko teme za pogovor. Pogovarjala sva se, kot da se poznava že vrsto let.
Oba s težkimi preizkušnjami življenja, nisva želela ničesar prehitevati. Videvala sva se, hodila na sprehode, na kavo, tudi v kino sva šla, pa čeravno tam nisem bila pred tem že vrsto let. Počasi sva se spoznavala. Vedno bolj sva si bila všeč, iskrica je najbrž preskočila že mnogo prej. In sedaj sva par že skoraj dve leti in pol.
Ne živiva še skupaj, videvava se, kolikor nama dopušča čas, se vsakodnevno slišiva. Vikende preživljava skupaj, tudi kakšen dan med tednom. Najini otroci so odrasli in medsebojno razumevanje je dobro; družimo se, praznujemo skupaj in lepo nam je.
V tem času se nisva sporekla: Lepa beseda lepo mesto najde.
Poroka: Resno se o tem nisva pogovarjala, hecala sva se pa že na ta račun. Morda pa tudi, zakaj pa ne? Saj, če je razumevanje, ljubezen, sreča in zadovoljstvo, je lahko poroka tista pika na i, ki lahko popestri lepo partnerstvo.
