Zakaj Trojanska vojna ali trije moški pogledi na žensko lepoto … dečka, sanjača in pohotneža
Pred kakšnimi štirimi tisočletji so se v homerski Grčiji tri boginje – Hera, Atena in Afrodita – sprle, katera od njih je lepša. Same spora niso mogle rešiti, zato so se odločile, da za razsodnika imenujejo trojanskega princa Parisa. Čisto po žensko (in tudi po grško) je seveda vsaka od njih poskusila razsodnika podkupiti, da bi razsodil njej v prid.
Hera mu je obljubila brezmejno moč, Atena brezmejno modrost, Afrodita najlepšo žensko na svetu.
Paris je razsodil njej v prid. Najlepša ženska na svetu je bila tisti čas žena ahajskega kralja Menelaja, lepa Ledina hči Helena. Afrodita je držala besedo in jo je uročila, da je pobegnila s Parisom z moževega dvora v Trojo. Sledila je trojanska vojna.
Spor med boginjami ostaja nerešen še danes, saj vsaka predstavlja ločen pogled, ustrezajoč trem moškim pogledom na žensko lepoto.
Moški lahko do ženske lepote namreč zavzame tri ločena stališča: kot deček, kot sanjač in kot pohotnež.
Hera v tem primeru predstavlja materinski vidik, ki ustreza dečku. Nudi predvsem tolažbo in zaščito. Atena ustreza sanjaču, ki zasanjano idealizira. Njena atributa sta čistost in poduhovljenost. Afrodita pooseblja telesnost, mesenost – a tudi realizem in neizprosnost resničnega življenja.
Ideal ženske lepote skozi zgodovino kroži skozi vsa tri polja v ponavljajočih se zaporedjih Hera – Atena – Afrodita. V novejši zgodovini od Rubensovih lepotic do poduhovljenih junakinj viktorijanskih romanov, v zadnjem mikrociklu od Marilyn do Twiggy.
»Nepraktičnost« lepotnega ideala … ali tržnica genetskega materiala
Star pregovor pravi, da imajo vsake oči svojega malarja. Ta različnost okusov poskrbi, da se sklenejo zveze brez nepotrebnih konfliktov. Vsak ali vsaka najde svoj par.
Le zakaj bi posegali v naravno urejenost z nekakšnim idealom, ki bo povzročil konflikte tam, kjer so nepotrebni?
Morda ne bo zakrivil še ene trojanske vojne, a zakrivil bo, da bodo nekateri ostali brez partnerja! Osnova tega mehanizma leži v evoluciji. Gre za to, da je uspešnost samca evolucijsko gledano preprosta – oploditi mora čim več samic. Evolucijska uspešnost samice je omejena z njeno reproduktivno zmožnostjo. Ima lahko samo toliko potomcev, kolikor jih biološko zmore. Njena reproduktivna uspešnost torej ni odvisna od števila potomcev kot pri moškem, ampak od njihovega preživetja. Ker pa imajo tisti s kvalitetnejšim genetskim materialom večjo možnost preživetja, si mora zagotoviti možnost izbire med čim večjim številom potencialnih partnerjev, preden se z enim združi.
Lepota kot kvaliteta plena … Casanova kot lovec ali plen?
V moških očeh je ženska plen in moški lovec. Če gre za žensko kot plen, je lepota ženske kvaliteta plena. A tudi lovec je v svoji funkciji »uloviti plen« omejen. Na določen način plen. Lovec se ne zaveda, da je v resnici (največkrat) on tisti, ki je »ulovljen«. Je veljalo to tudi za Casanovo? Moška merila so v resnici precej ohlapna, še precej bolj, kot si je moški sam pripravljen priznati.
A pri vsem skupaj gre za igro »statusa«.
Pri moškem se status pridobi predvsem s številom »osvojitev«, pri ženski predvsem s tem, koliko jih je obnorela, ne da bi se jim vdala.
Seveda to povzroči posebno obliko trgovanja.
Koliko »navadnih« osvojitev je vredna femme fatale, za katero nori pol sveta?
In na drugi strani – koliko truda je vredno vložiti, da zlomim lomilca ženskih src in ga vpišem na svoj seznam žrtev?
Lepota ženske, ujeta v kulturno okolje
Vsake oči imajo svojega malarja. Seveda! A »barve« so določene znotraj kulturnega okolja, če si to priznamo ali ne.
Mi potem samo packamo s tem, kar imamo in rišemo našo sliko lepe ženske. Popolnoma jasno je tudi, da je znotraj tistega, kar se imenuje »razviti svet« (ali komunikacijska globalna vas), ta okvir vedno bolj univerzalen. Japonke si operirajo oči, da ne bi bile več poševne. Banalnost!? Kakor za koga.
Vse je stvar ponudbe in povpraševanja. Če ni povpraševanja, pač izvisiš. Razen, če se prilagodiš povpraševanju.
Kje je to najbolj vidno? V vseh tistih predelih sveta, ki se jih še ni v celoti dotaknila »civilizacija«. Ne moreš verjet, kaj je vse pojem »idealne lepote«. Ritka, na katero lahko postavite šest pločevink piva?! Ne, hvala. A Grmičarji, pleme v Južni Afriki, imajo to za ideal lepote.
Nesorazmerno dolg vrat, raztegnjen zaradi neštetih zapestnic? Ne, hvala. A Padaungi v Burmi menijo, da je le takšna ženska lepa (predvsem pa »njihova«).
Eno najlepših fotografij ženske, ki sem jo kdajkoli videl, je predstavljala fotografija Ašantke (Gana) z obrito glavo, pobarvano z modrikasto črno barvo. Popolni profil in postava.
Tudi moški »neciviliziranega« sveta poudarjajo lepoto telesa na tisoč različnih načinov (barvanje, tetoviranje, ustnični vložki, prebodeni nosovi, ipd.). Gre za samo dva glavna namena: očarati žensko ali prestrašiti sovražnika. Kakorkoli, oba pomenita preživetje. Prvi nadaljevanje vrste in drugi ostati živ, da lahko vrsto nadaljuješ.
Nakladam!! Ja, seveda. Debatiranje o ženski lepoti je tvegano. Subjektivno. Ženska lepota v mojih očeh …
ŽENSKA LEPOTA V MOJIH OČEH …
Funkcionalno je lepo!
Nekoč so (menda) Michelangela vprašali, zakaj ne upodablja žensk. Odgovoril je, da zaradi tega, ker je moško telo lepo v vsakem položaju – še posebno v skrajnem naporu, ki ga je Michelangelo tako rad upodabljal. Ženska ali žensko telo je lepo le takrat, ko popolnoma miruje. To svoje načelo je prekršil le v Medičejski grobnici, ko je upodobil Zoro in Noč.
A eno je jasno – ko bi Michelangelo živel danes, bi upodabljal športnice.
Pred nekaj leti so se olimpijke različnih disciplin odločile, da posnamejo koledar. Nastala je serija aktov športnic, ki dokazuje, da je športno žensko telo lepo in vredno občudovanja na enak način, kot lahko občudujemo dovršenost gazele, geparda ali tigra. Na tem ozadju kot kontrast izstopi posamezen detajl: graciozna tankost gležnja, labodji vrat ali nežna krhkost dlani.
Fetiš ali detajl?
Nekdo je nekoč dejal, da črepinje lepe vaze ne morejo biti grde. Zagotovo to velja za dele človeškega telesa. Ko so izkopavali antične kipe, so pogosto naleteli na delčke in odkruške. Presenetljivo je, kako lahko njihova dovršenost človeka prevzame.
Je potem narobe, če pri opazovanju živih modelov posvetim malo več pozornosti posameznemu detajlu?
Gležnji in stopala – vedno in povsod. Ženske stopala vse prevečkrat vklepajo v različna »čudna« obuvala. Včasih s tem onemogočijo moškim, da bi si lahko privoščili užitek, ki ga daje pogled na skladno oblikovano stopalo, ki prehaja v ravno prav tanek gleženj.
In ah, kako lahko primeren čevelj poudari lok narta in gazeljo gracioznost meč!
V nekem vicu se pogovarjata Američan in Anglež. Američan želi poudariti predvsem to, da pri njih ženske idealizirajo. Zato reče Angležu: »Pri nas postavljamo ženske na visok piedestal«. »Popolnoma pravilno«, odgovori Anglež: »Tako lahko bolje vidite njihove noge«. Pa ne gre za to, da bi se zavzemal za modo mini kril ali vročih hlačk. Včasih si je še bolj razburljivo predstavljati, kaj se skriva pod dolgim krilom.
Lepa, ravno prav okrogla in čvrsta zadnjica.
Če voziš za kakšno od teh, je celo cestno kolesarstvo lahko presenetljivo lep in razburljiv šport. Tu sem pripravljen odstopiti od svojega pravila: »Majhno je lepo« in kupim tudi malo večje razkošje oblin. Ne pa zamaščenosti.
In nazadnje še tisto, kar moški navadno postavljajo na prvo mesto: prsi, dojke ali joški, kakor je pač komu všeč.
Jaz jih ne postavljam na prvo mesto. Načeloma imam raje manj kot več, a je to bolj naravnanost kot pravilo. Se pa strinjam z Iztokom Mlakarjem, da »na svetu ni bolj šutaste stvari, k’ so tisti, ki so polni silikona«.
V luči uvodnega spora med tremi boginjami bi se verjetno vpisal med Atenine oboževalce. Četudi priznam, da je Marilyn v filmih »Nekateri so za vroče« in »Sedem let skomin« brez dvoma privlačna, je zame le nekoliko prebohotna. Bolj so mi po duši Ingrid Bergman, Ali MacGraw in Nastassja Kinski. Seveda gre za fenomen celuloidne privlačnosti, saj nobene od njih nisem srečal v živo.
Morda je vredno malo razmisliti tudi o tem, koliko gre to na škodo uživanju resničnih, živih odnosov. Zabavna industrija že več kot dvajset let vzdržuje normo retuširane, idealizirane lepote na meji anoreksičnosti. Ne bi se čudil, ko bi v žrelu poglabljajoče se krize ideal ponovno zajadral v Herin ali vsaj Afroditin kvadrant, in bi prevladala lepota malo razkošnejših oblin, saj se to v krizah ponavadi dogaja. Dečki potrebujejo vsaj privid varnosti.
Na koncu vendarle odloča »umetniški vtis«
Pri vsakem razpravljanju o lepotnem idealu se moramo zavedati, da gre zgolj za načelno razpravo, ki nima nobene zveze z resničnostjo.
Vsaka Japonka, ki si da operirati oči, vsaka črnka, ki si da polikati lase ali popraviti nos in vse ostale žrtve lepotnih operacij bi se morale zavedati, da v resnici zaradi tega ne bodo imele nič več občudovalcev.
Na koncu največ privlačnosti izžareva ženska, ki se v svojem telesu dobro počuti.
Večina moških je v resničnem življenju popolnoma srečna z ženskami, ki nimajo nič skupnega s kakšnim lepotnim idealom.
Ženskam, ki bi se rade čim bolj približale idealu, naj bo v svarilo usoda dansko-francoske kraljice Ingeborg, ki je bila neverjetna lepotica. Francoski kralj Filip II. Avgustus se je vanjo zagledal po smrti prve žene. Seveda je bila zraven tudi politika, saj je Filip potreboval dansko zavezništvo pri uveljavljanju svojih zahtev do angleške krone. A ravno tu mu jo je zagodla njena lepota. Soočen z njeno popolnostjo je Filip kot moški odpovedal. Kasneje mu je uspelo zakon razveljaviti, z danskim zavezništvom pa ni bilo nič.
Moški ne padamo na popolne ženske, ampak na tiste, ki so nam dosegljive.
