V tem času se ljudje dosti pogovarjajo o tem, kje in kako bodo preživeli Valentinovo, ta neverjetno romantični praznik.
Drugi o vsem skupaj raje molčijo. Že dlje časa so samski in se na ljubezenskem področju ne obetajo kakšne neverjetne spremembe. Vsaj ne takšne, ki bi pomenile, da bo Valentinov večer preživet v družbi nekoga, s katerim bi se iskrice kar kresale.
A za začetek si najprej poglejmo zgodovino tega praznika.
Zgodovina Valentinovega
Včasih je bil praznik svetega Valentina rimskokatoliški dan posta v čast svetega Valentina. Romantično konotacijo je dobil v srednjem veku, ko so ljudje pričeli oznamovati ta dan kot dan, ko se ptički ženijo.
Omembe vredno je tudi, da se je ideja romantične ljubezni začela šele v srednjem veku, s pomočjo trubadurjev. In to takšnih pravih: pesnikov pevcev, ki so prvi pričeli opevati lepoto in vse druge fantastične značilnosti njihovih prelestnih gospa.
Skozi stoletja je tako ta praznik ohranil v prvi vrsti prav oznako, da gre za praznik zaljubljencev.
Valentinovo je, jaz pa brez partnerja
Ker imam za seboj vrsto samotnih, osamljenih, samskih in nasploh ne-romantičnih Valentinovih dni, vem, kako je ljudem, ki jih 14. februar vsako leto ‘zadane v živec’. Ob Valentinovem se namreč še toliko bolj spomnimo, kako lepo je imeti ob sebi nekoga. Nekoga, ki nas ima rad in nas spoštuje.
In se še toliko bolj zavemo, da nam to v življenju tudi dejansko manjka, čeprav drugače živimo izpolnjeno in dobro življenje. Nič ni narobe s tem, da se kdaj pa kdaj počutimo osamljeni. Obstajata dve vrsti reakcij na dejstvo, da se nekdo počuti osamljenega za Valentinovo.
1. Prva reakcija
Prva reakcija je, da je popoln ‘luzer’, da je ‘beden’ in na sploh šibak človek. Kako ga lahko to, da nima ljubezenskega partnerja moti in muči. To je po navadi reakcija ljudi, ki na Valentinovo ne dajejo kaj dosti ali pa niso samski.
Človeka naj ne bi smelo motiti, da je sam. Sodobni človek mora biti poln sebe in tako izjemno zadovoljen s seboj, da sploh ne bi potreboval drugih ali pa vsaj partnerja ne, ker zmore vse sam. V kolikor verjamem, da dandanes resnično velja, da si človek ne more privoščiti biti odvisen od drugih, to še ne pomeni, da ne potrebuje ob sebi sočloveka.
Tista pika na i, ki jo našim življenjem priskrbi ravno partner se skriva v majhni skrivnosti. Najprej mora biti človek zadovoljen sam s seboj. Ne sme čutiti pomanjkanja ničesar bistvenega v življenju.
Šele nato, ko po nekem magičnem naključju pristane v zvezi, ugotovi, da je zdaj njegovo življenje resnično izpolnjeno in toliko lepše prav zato, ker ne rabi bremena vsega sveta prenašati sam. In zato je zveza dveh ljudi, ki se imata resnično rada, dobra.
2. Druga reakcija
Druga možna reakcija na osamljenost za Valentinovo pa je, da se človek poskuša zanalašč opogumiti in si reče: »Na Valentinovo bom samski, ne pa tudi osamljen!«.
Bravo za tistega, ki si verjame. Čeprav resnično zaupam moči takšnih spodbujevalnih biserov, mislim, da v tem primeru le slabo prikrivajo resnično stanje (iz prejšnjega odlomka).
Nobene potrebe namreč ni, da bi pred svetom skrivali, da se tudi mi kdaj počutimo osamljene. To je pravzaprav v tem mondenem, dehumaniziranem svetu prav pogosto.
Zdravilo za samotne dni
Še boljše zdravilo za samotne dni pa je, da se spomnimo, koliko ljudi nas ima rade in s kolikimi ljudmi vsakodnevno vstopamo v tesnejšo interakcijo, kot je le dihanje istega zraka na avtobusu.
Zame je Valentinovo praznik ljubezni. Na ta dan pokažem vsem, ki so mi blizu, da mi resnično pomenijo dosti in da bi bilo moje življenje občutno slabše brez njih v njem.
Samska sem lahko večino let, brez pravih prijateljev in ljubeče družine pa ne bom nobeno. In čeprav letos nimam zmenka, vem, da bo nedeljsko kosilo z družino in večer s prijatelji prav tako topel.
