Prvi korak je seveda naredil on in me povabil na kavo z motorjem. Prav zoprno sem mu odgovorila, da kave ne pijem, z motorjem pa se tudi ne vozim več.
Fant ni obupal, pa je poskusil srečo s čajem in dobil še en zoprn odgovor, vendar so besede nekako stekle v pravo smer.
Po dveh tednih smejanja in čvekanja po sporočilih sva šla na čaj, prehodila center Ljubljane in se smejala, sledilo je še nekaj čajev, pa kosilo, pa palačinke v Tivoliju, ki sva jih jedla brez pribora, čokoladna od ušesa do ušesa. Takrat je nekaj preskočilo v zraku. 🙂
Ključen je bil zmenek na Nebotičniku. Ob prijetnem večernem pomladno hladnem vetriču sva klepetala na terasi, že skoraj v objemu, motil pa naju je močno opit možakar za naslednjo mizo, ki se prav glasno pogovarjal sam s seboj. Ko je možak sam sebi rekel zelo naglas “se vidiva po oglasih”, sva padla v smeh in verjetno spoznala, da je to to …
Minilo je pol leta, naslednji teden greva na počitnice v tople kraje …
