Matjaž Tavčar: »Najbolj čarobno je, da ljubezensko zgodbo ujameš za vedno«
Letošnjo sanjsko poroko bo s fotografskim objektivom obeležil izkušeni poročni, reportažni in portretni fotograf Matjaž Tavčar. »Ko poročno zgodbo pripoveduješ skozi objektiv je bistveno, da se ujame čustva, srečo, veselje, pričakovanje, solze sreče, … predvsem pa iskreno in spontano ljubezen, ki je skupaj pripeljala in za večno združila dve sorodni duši. Najbolj čarobno je, da kot fotograf to zgodbo ujameš za vedno, ljubezenska pripoved bo navdušila tudi prihodnje generacije.«
Oglej si fotogalerijo Matjaža Tavčarja:
Matjaž, kje se je rodila ljubezen do fotografije?
Ljubezen do fotografije se je zgodila čisto slučajno.
Mislim, da je bilo nekje v drugem letniku srednje šole, ko so se po glavi podile predvsem traparije. Pa mi je kolega nekega popoldneva v roko potisnil fotoaparat, v petih minutah mi je pojasnil čemu služi zaslonka, čas osvetlitve in pa ISO in me poslal na koncert Big Foot Mame. Sam ni utegnil, nujno pa je potreboval eno dobro fotografijo za lokalni časnik. Pa grem in se igram, bolj na pamet, po občutku, ampak mi je pa uspela, fotografija, ki je zajela norost in veličino benda. Obsedla me je čarovnija trenutka, ki ga s fotografijo ujameš in zamrzneš za vedno.
In zakaj poročna fotografija?
Že od malega sem sanjaril, da bi postal novinar, da bi poročal o pomembnih stvareh. In sem, vsaj tako se mi je zdelo, vendar pa me je na neki točki povsem prevzela fotografija. Nekoč mi je urednik rekel, da če te fotografija ne nagovarja, če iz tebe ne izzove nekega čustva, če ne pripoveduje zgodbe, potem je zanič.
Pisanje je tako zamenjala reportažna fotografija, za več medijev sem z objektivom pripovedoval zgodbe preprostih ljudi. Najbolj sem užival v njihovem portretiranju, saj oči in izraz na obrazu povedo iskreno življenjsko zgodbo. Poročna fotografija pa je skupek reportažne in portretne fotografije, dve ljubezni sem združil v eno.
Se spomniš svoje prve?
Prva poroka med parom, ki je svojo ljubezen nekaj časa skrival.
Ja, saj veste, prve ne pozabiš nikoli. Nevesto, Sarajevčanko, takrat živečo na Dunaju, sem spoznal na nekem portretnem fotografiranju in takoj sva »kliknila«. Zaupala mi je njeno zgodbo, kako je z družino bežala pred vojno, nekaj časa živela v Sloveniji, potem pa prestopila v Avstrijo. In takrat se je zgodilo, zaljubila sta se s sodelavcem, ker pa sta delala na nekem pomembnem projektu, sta morala ljubezen kar nekaj časa skrivati. Dobivala sta se na Bledu, natančneje v Vili Bled. Projekt sta zaključila, ljubezen pa uradno potrdila prav na Bledu.
Priprave so potekale v nostalgični sobi, kjer je številne dopuste preživela Jovanka Broz, poročni obred je potekal na blejskem otoku, kosilo na gradu, večerja pa v Vili Bled. Kljub dolgoletnim izkušnjam – nabiral sem jih kot reportažni fotograf – sem bil seveda prestrašen, ponoči sem slabo spal. Ko sem prišel na lokacijo, naredil prvih nekaj fotografij, je ritem narekoval samo še užitek. Še danes smo v stiku s parom, postali smo dobri prijatelji.
Se hitro ujameš s pari?
Pravijo, da sem kar zgovoren fant (smeh). Uživam v spoznavanju ljudi in seveda njihovih zabavnih, norih, prelepih pa tudi pretresljivih zgodb. Par vedno povprašam po tem, kje sta se spoznala, kdaj sta se zaljubila. Prva kavica ni le uradna, da dobim vse informacije o poroki, potrebna je predvsem zato, da se spoznamo.
Pomembno je, da par fotografu zaupa.
Spoznavni kavici slab mesec pred poroko sledi še sestanek na lokaciji poroke, tako smo že na »ti«, par je na fotografiranju bolj sproščen, saj se poznamo in posledično mi popolnoma zaupata. Pri fotografiji pa je to bistveno, sproščenost se čuti na fotografiji. Najlepše je, ko se mladoporočenca popolnoma sprostita, me kar malce odmislita in takrat resnično ujameš tisto pravo ljubezen, ki je nora, lepa, iskrena, večna. V teh trenutkih fotografiranje tudi sam potočim kakšno solzo, naklonjenost pač ne laže.
So poroke nabite s čustvi?
Spomnim se poroke na Otočcu. Bil je lep sončen dan, ne prevroče, skratka vse lepo in prav. Pa pride matičar, govori počasi, mirno, z globokim glasom, pripoveduje ljubezensko zgodbo in kar je najpomembnejše, vzame si čas.
V nekem trenutku so jokali vsi: ženin, nevesta, priči, starši, svatje, solze so po licih polzele tudi meni, ne moreš si pomagat. No, odkar sem očka dvema deklicama, pa me najbolj vržejo trenutki, ko fotografiram čestitke po obredu. Spomnim se, bilo je na Soriški planini, ko je štiriletna punčka pritekla k mamici in očiju, jokala je kot dež in obenem hlipala: »Saj bosta še vedno moja?«
Kako pa se denarno opredeliti na trgu, ko pa je v zadnjem času prisotnih toliko povprečnih zaslužkarjev?
Prepričan sem, da bo tudi popoln laik prepoznal dobro fotografijo, saj bo ta v njem vzbudila neko čustvo, lagodje. Če mu bo ustrezala tudi obdelava fotografije – uravnotežene barve, kar v gledalcu sproži umirjenost – potem se ne bo »šparal« in bo za poročno fotografiranje pripravljen odšteti malce več.
Vendarle ti fotografije ostanejo do konca življenja, naj bodo kvalitetne, naj se poročna zgodba pove na najboljši možni način, kasneje vam zagotovo ne bo žal. Kar se tiče cene, dober fotograf bo za celodnevno fotografiranje računal 1000 eur ali več. Odvisno tudi od tega, koliko se ceni. Nekateri se tudi malce preveč cenijo.
Kako ste preživeli »korona krizo«?
Potrebno se je prilagoditi.
Že ko sem bil najstnik, sem se naučil, da v življenju ne smeš počivati na lovorikah, da moraš vedno »brcati«, se izobraževati, učiti, napredovati kot oseba in tudi kot fotograf. Kot samostojni podjetnik vedno stopaš malce po robu, še posebno ko pride kakšna kriza, vendar pa je moč fotografije tista, ki bo vedno našla svoje mesto.
Že res, da je bilo porok in dogodkov v zadnjih dveh letih precej manj, sem se pa preusmeril na druga področja – portretna fotografija za podjetja, fotografiranje izdelkov za kataloge, fotografiranje hrane, fotografiranje za »stock« spletne strani, t.i. fotografske banke, ki zagotavljajo fotografije vsem gospodarskim segmentom. Fotografija bo preživela vsako krizo, kot fotograf pa se moraš prilagoditi.
Kdaj in kje pa je najbolje fotografirati, fotografi ste namreč odvisni od svetlobe …
Najlepša svetloba je pol ure pred sončnim zahodom in pol ure potem, ko gre sonce spat. Takrat lokacija niti ni tako pomembna. Par fotografiraš tako, da je sonce za njima, odpreš zaslonko in samo uživaš, saj je svetloba tako prijetno mehka, da vse skupaj izpade še bolj romantično, zapeljivo. Zato vedno navijam, da se fotografiramo takrat, no, če je seveda sončen dan.
Če je oblačno, čas fotografiranja ni tako pomemben, saj oblaki enakomerno razpršijo svetlobo. Če pa je dež, paru rečem naj vzameta dežnik pa škornje in gremo skakat po lužah. Tudi v dežju smo vedno posneli čudovite fotografije, tako da je strah odveč. Pa še pri denarju bosta ženin in nevesta na boljšem (smeh).
Seveda se da lepo fotografijo posneti tudi sredi dneva, vendar pa večerne fotografije vedno prepričajo, neka čarobnost je v njih. Včasih par tudi po juhici povabim ven za 15 minut, če je natrpan poročni urnik, pa ob večernem zahodu dobimo fotografsko piko na i.
Na kaj naj bodo pari pozorni pri izbiri fotografa?
Naj bodo predvsem »firbčni«. Veliko fotografov pokaže le nekaj najlepših fotografij, vendar pa zahtevajte več in si oglejte celotno poročno zgodbo, od jutra do večera. Tako boste dobili pravi občutek o kvaliteti. Pa seveda vprašajte malce po tehniki fotografiranje pa o načinu obdelave. Srčen fotograf vam bo s tako strastjo obrazložil tehniko in način fotografiranja, da boste obnemeli tudi, če ne boste ravno vedeli o čem govori. Izkušen fotograf bo tudi predlagal podpis pogodbe in plačilo are, tako boste mirni vi, pa tudi fotograf.
Bi rekli, da je delo poročnega fotografa vaša sanjska služba?
Obožujem portretiranje, zelo sem vešč tudi v reportažni fotografiji, ko loviš nasmehe pa solze pa nerodne in čudovite spontane trenutke. Poroka zajema oboje, tako da ja, je kar sanjska služba. Lušten del poročnega fotografa so tudi potovanja – kratka in dolga.
Odkrivaš čudovite lokacije v naši deželici pa tudi v tujini. V zadnjih letih sem tako poletel do Francije in Belgije, se kar nekajkrat podal na poročni izlet v Italijo, Avstrijo, na Hrvaško in tudi v Srbijo. Če sem malce nostalgičen je prav noro, koliko parov sem že spoznal, vsaka poroka je bila edinstvena, vsak par poseben, vsi pa noro zaljubljeni. Za seboj pa so pustili čudovito poročno zgodbico, v meni pa prijeten občutek, predvsem pa čast, da sem jo lahko zapisal.
Se že veselite sanjske poroke?
Seveda. Par že poznam in sta noro simpatična. Pa še na Primorskem je, kjer je vedno nekaj posebnega v zraku. Pa tudi sonca je tam največ (smeh).
