Opazujem dežne kaplje, ki drsijo po oknu vlaka, misli pa mi ob poskočni skladbi bežijo v sobotno popoldne, ko sva bila skupaj na prijateljičinem rojstnem dnevu. V teh popoldanskih, skoraj večernih urah sem neverjetno utrujena in komaj čakam, da bo posnetek prijazne gospe, ki naznanja vsako postajo, sporočil: “Naslednja postaja: Ljubljana”. Od najinega zadnjega zmenka je namreč minil že skoraj teden.
Petek je, jaz pa sedim na vlaku proti Ljubljani. Pa ne tistem “hitrem”, ampak na tistem, ki se ustavi na prav vsaki postaji (tudi na tistih, kjer samevajo table z imenom postaje, železniške stavbe pa daleč naokoli ni na vidiku). Ta “počasni” vlak od Maribora do Ljubljane vozi skoraj tri ure. Pa še prestopiti moraš. Ker sem bila stara 17. let, vozniškega dovoljenja še nisem imela, zato je avtocesta odpadla, avtobus pa bi bil še večja muka, kot vlak.
Na ona-on.com sam/a nastavljaš število kilometrov, ki te bodo ločili od tvoje simpatije – lahko je daleč ali blizu, kakor ustreza tebi 🙂
Približujemo se postaji Zidani most, kjer moram svoj kufer pa še tri vreče (in seveda sebe) prestaviti na drug vlak. Da bom prišla do njega. Čaka me še nekje ura vožnje. In opazovanja dežnih kapelj. Skozi katere občasno pogledujem na našo zeleno Slovenijo in ljudi, ki so se prav v tistem trenutku znašli ob železniški progi.
Velikokrat sem se vprašala, ali mi je tega treba.
Takšnih železniških voženj je bilo v 7 letih precej, a k sreči sem jih lahko kmalu zamenjala za avtocesto in s tem svoj čas prihoda do svojega fanta skrajšala za kar polovico. Je pa res, da je on bil še vedno daleč. Vsaj tako se mi je zdelo. In običajno sem z veseljem sedla v avto in se odpeljala. A velikokrat sem se vprašala, če mi je res tega treba. Pa ne, ker ga ne bi noro pogrešala. Ampak, ker se mi je vožnja zdela preveč naporna.
Zmenki in ljubezen na daljavo
Do zdaj ste že ugotovili, da pišem o svoji ljubezenski izkušnji, ki je potekala na daljavo. In da ne bom delala komu krivice, tudi on se je velikokrat pripeljal k meni. Pravzaprav precej večkrat, kot jaz k njemu. Kar samo dokazuje, da je potrebno v razmerje na daljavo vložiti malce več (truda in financ).
Priznam, težko je, ko se skregaš s starši in si močno želiš, da te objame in potolaži. Pa te ne more. Ker je 130 kilometrov stran. Težko je, ko dobiš na faksu desetico in želiš svoje veselje v živo deliti z njim. Pa ne moreš. Ker moreš počakati do petka ali sobote, ko ne bosta imela obveznosti vsak v svojem kraju.
Vse tole se danes da super blažiti – s tehnologijo! Pogosti in ekstremno dolgi telefonski pogovori pred spanjem, ki so bili kar zmenki na daljavo, več kot 20 sms-ov čez dan in seveda klepet prek različnih aplikacij.
Se sprašuješ, če je vredno?
Če vprašaš mene, absolutno! Če je on ali ona pravi oz. prava, potem se z veseljem pelješ uro in pol ali tri ure presediš na vlaku, samo, da ga oz. jo vidiš. In čeprav pride dan, ko ti je težko narediti to pot, jo vseeno narediš. Zaradi ljubezni, zaradi tistega objema, zaradi poljuba. In predvsem zaradi občutka, da si ljubljen.
Predvsem pa je potrebno dati času čas in priložnost. Da iz spoznavanja in poznanstva nastane kaj več. Zato, če je tvoja simpatija daleč od tebe, ne takoj vreči puške v koruzo. Daj vajini zvezi priložnost – morda pa se bo spletla največja ljubezenska zgodba daleč naokoli. Takšna, ki bo slišana tako v tvojem domačem kraju, kot v domačem kraju tvojega partnerja 🙂
Na ona-on.com sam/a nastavljaš število kilometrov, ki te bodo ločili od tvoje simpatije – lahko je daleč ali blizu, kakor ustreza tebi 🙂
