V zlatih letih postanemo manj prilagodljivi kar se tiče partnerskih odnosov. Lahko smo del zadovoljujočega partnerskega odnosa, lahko pa ostanemo ujeti v odnosu, ki nam ne prinaša sreče.
Če smo del slednjega odnosa, kaj lahko storimo? Ostanemo in trpimo ali se odločimo dati sebi in partnerju priložnost, da spet najdemo srečo?
Katere so najpogostejše oblike partnerskih odnosov v starejših letih?
V partnerskih odnosih v zrelih letih opažamo tri oblike odnosov: intimen in omejeno intimen partnerski odnos ter ločeno življenje drug ob drugem.
1. Intimen partnerski odnos
Partnerja sta v vsem odprta, drug drugemu dovolita »vstop« v skrite prostore svoje duše ob istočasnem zavedanju, da druga oseba tega ne bo zlorabila. V takšnem odnosu je vedno manj osebne intimnosti – tistega, kar pripada samo enemu med njima.
Ne le na odkritih pogovorih in zaupanju, intimen partnerski odnos temelji na tem, da partnerju drug drugega spustita v svoj intimen svet.
Takšen odnos se običajno izgradi v dolgotrajnem razmerju in pogojuje odprtost, odkritost, zaupanje. Ne smemo pozabiti, da je naš odnos do sprememb individualen, kar pomeni, da ni nujno, da sprejemamo spremembe poznih, zrelih let enakomerno.
Še vedno je boljši odkrit pogovor, kjer pokažemo drugačno dojemanje sprememb, kot umik v molčečnost. Morda je najbolj tipičen primer sprememba v spolnosti, kjer se manjše spolne želje lahko v primeru neodkritega pogovora ali umika, povežejo z manjšo ljubeznijo ali odsotnostjo ljubezni.
Mnogi partnerji zamenjujejo ta odnos z odnosom, ki nima dejanske povezave z intimnostjo. Če smo se »vedno tako lepo pogovarjali«, še ne pomeni, da smo bili intimni. Vsebina pogovorov določa intimnost odnosa, ne pa število.
Prav tako intimen odnos ne pomeni, da smo nenehno fizično skupaj. Nasprotno. Intimen odnos daje svobodo obema partnerjema, da sta to, kar sta. Lahko smo z drugimi ljudmi, delamo druge stvari, svobodni.
Ni potrebno pretvarjanje, da dosežemo nekaj, kar bi radi. Preprosto smo, kar smo, kar daje neverjetno moč in energijo za kvalitetno življenje. Takšen odnos pomeni razumevanje in varnost. Gre za resnično zrel odnos dveh posameznikov.
2. Omejeno intimen partnerski odnos
Partnerja sta odkrila svoje meje glede pripravljenosti za vzajemno intimnost in vzpostavila na podlagi izkušenj pravo mero intimnosti za njiju. V starosti je lahko takšen odnos zelo zadovoljiv. Intimnost in nelagodnost se namreč izključujeta.
Če imamo občutek nelagodja, potem takšne, v celoti odprte intimnosti nismo pripravljeni sprejemati. S tem ni nič narobe, saj je precej ljudi takšnih. Če se dva uskladita, zakaj pa ne.
Pomembno je, da postavita ustrezno meje na tistih področjih, kjer intimnost ni možna. Seveda meje ne morejo veljati samo za enega med njima, tako kot ne moremo pričakovati intimnost samo s strani partnerja, sami pa ostati »zaprti«. Pogosto se v teh primerih javlja ljubosumje.
V omejeno intimnem odnosu partnerja postavita svoje meje, a sta še vedno srečna.
Če smo določili meje intimnosti, se ne moremo spuščati v presojo ali sodbo o tem, kakšne vloge imajo (ali bi naj imele) v življenju partnerja druge osebe. Del tistega, kar partner ne more uresničevati v partnerskem odnosu z nami, uresničuje z drugimi ljudmi.
To moramo sprejeti in ne postavljati pogojev ali uveljavljati svojo moč s tem, da postavljamo meje v razvoju odnosov partnerja z drugimi ljudmi.
Osebna svoboda je v vsakem partnerstvu predpogoj odnosa in ne nekaj, kar znotraj partnerstva ne obstaja. Sedaj sva »midva«, »ti« več ne obstajaš. To enostavno ni partnerstvo!
3. Življenje, ločeno drug ob drugem
Gre za skupno življenje pod isto streho, sporazumni dogovor brez intimnosti, ki zagotavlja mir, spodobnost in medsebojno vljudnost.
Največkrat takšno razmerje ali »pogodbena« ureditev partnerskega razmerja izhaja iz skupne ugotovitve, da bi ločitev obema partnerjema pomenila tolikšno »odrekanje« nečemu, kar sta navajena, da zanju enostavno ni možna.
Dejstvo je, da nenehni pritisk enega od zakoncev v smislu »ločila se bom« ali »ločil se bom« pomeni najslabšo možno obliko čustvenega izsiljevanja drugega partnerja.
V takšnih primerih je najbolje, da sprejmeta ta kompromis. A naprej poglejta, kaj to pomeni za vaju oba. Narišita skupaj realno sliko življenja vsakega med vama. Če oba ugotovita, da ločitev ni možna za vaju, potem pač morata sprejeti kompromis skupnega življenja z določenimi posebnostmi.
Partnerja v partnerskem odnosu ostajata, ker je prikladno in lažje, kot če bi šla vsak svojo pot.
Gre za to, da samo skupaj lahko najdeta rešitev situacije, ki bo ustrezala obema. A sedaj sta oba na isti poziciji, saj vesta, da nočeta ločitve. S tem so povezane »žrtve«, saj gre za skupnost, kjer ni intimnosti, nežnosti, v glavnem ne spolnega življenja, a to je cena, če želita vljudno in mirno živeti drug ob drugem. Kaj vse je povezano s takšnim odnosom?
Možnost pojava občutka razočaranja, sovraštva, nezmožnosti »izpolnjevanja« dogovorjenih zadev. Velikokrat sta takšna partnerja kot ujetnika svojega položaja. Velikokrat se pojavlja vprašanje, ali je »žrtev« vredna takšnega življenja.
Zato je potrebno takšno »pogodbeno« razmerje res zelo objektivno oceniti najprej s svojega vidika in potem v uskladitvi odnosa s partnerjem.
Je prekinitev partnerskega odnosa res najslabša možnost?
Da bi lahko prekinitev partnerskega odnosa ali ločitev dojemal/a manj negativno, moraš najprej spremeniti odnos do ločitve in se nehati obremenjevati z mnenjem drugih ljudi. Ločitev je velikokrat najboljša in ne najslabša možnost.
Ločitev v teh letih ne pomeni, da partnerja ne maraš več, ampak gre bolj za vprašanje, ali dovoliš samemu sebi »vdajo« v partnerski odnos, ki te sploh ne zadovoljuje več.
Včasih so ljudje po desetih ali več otrocih preživeli preostanek svojega življenja skupaj. Danes smo, če imamo pozitiven odnos do sebe in svojega telesa, lahko polni energije, zdravja in idej takrat, ko otroci gredo.
Največkrat vstopamo v obdobje, ko lahko uresničimo vse, kar nekoč nismo mogli zaradi pomanjkanja denarja ali časa.
Ločitve ne smeš pojmovati kot izgubo
Ločitve ne smeš pojmovati kot »izgubo«, ampak samo pot, da daš samemu sebi in seveda tudi partnerju možnost za boljšo, kvalitetnejšo zvezo.
Nobena zveza, kjer se pojavi takšno neskladje, ne more biti na daljši rok zadovoljujoča za nikogar, saj ne zadovoljuje pričakovanj. Niti za partnerja, ki si ga »prehitel/a« v osebnostni rasti.
Naj bo prekinitev partnerskega odnosa nekaj, kar bi moralo biti razumljiv in eden izmed možnih zaključkov partnerske zveze. Nanjo ne smeš gledati z moralnega vidika.
Ali je moralno in etično, če se odločiš za ločitev? Je bolj moralno, da živiš v »lažni« zvezi, ki poraja nezadovoljstvo, samo zaradi tega, ker si sprejel/a zavezo za življenje z določeno osebo?
Seveda je ločitev ali pogled na ločitev različna glede na vlogo, ki jo ima partner v tem procesu: Lahko pomeni odrešitev ali osvoboditev iz zveze, ki ni nič kar od zveze pričakujemo. Lahko pa vzbudi občutek odrinjenosti, zavrženosti in osamljenosti.
Ostati v odnosu, kjer je prišlo do tolikšnega neskladja med partnerjema, pomeni samo razkol morda nekoč lepega partnerstva. Zato je prekinitev partnerskega odnosa morda res najboljša možnost – da ohranita lepe spomine na pretekle srečne dni in da si dasta možnost sreče z nekom drugim.
Preberi še prvi del članka: Zadovoljujoče partnerstvo sestoji iz intimnosti med partnerjema.
