Dobri partnerski odnosi so najbolj pomembni prav v starejših, “zlatih” letih. Takrat postanemo bolj kritični in izbirčni, težje prilagodljivi, kar se tiče odnosov z ljudmi. Kar velikokrat pomeni, da tudi težje vzpostavljamo nove odnose z drugimi ljudmi.
S staranjem in življenjskimi izkušnjami se zmanjšuje število ljudi, s katerimi smo pripravljeni deliti svoja osebna, intimna doživljanja, s katerimi smo takšni, kot smo. A ravno ta stran odnosov med ljudmi je še kako pomembna za posameznika. Biti to, kar smo, brez mask, brez pretvarjanj.
Nismo več tako odprti, da bi imeli širok krog znancev in prijateljev. Večjo težo imajo trdni, globji in ne tako številni odnosi z ljudmi. Zato je v teh letih še bolj pomembno, da imamo intimen, zaupen odnos s partnerjem.
Najpomembneje je imeti intimen partnerski odnos, še posebej v zrelejših letih.
Potrebujemo partnerja, ki bo držal korak z nami. Zakaj? Ker je vsemu navkljub ravno intimnost partnerstva tisto, kar iščemo.
Intimnost v partnerskem odnosu ni le fizična
Intimen odnos si večina ljudi razlaga napačno. Omejujejo ga namreč samo na spolnost. Če govorimo o intimnih delih telesa in pri tem mislimo v glavnem na spolne organe, potem z intimnostjo v odnosu ne mislimo samo na spolnost.
V zrelih, starejših letih lahko imata partnerja izrazito intimen odnos, čeprav nista več spolno aktivna. Seveda s tem ne mislimo, da med njima ni dotikov in nežnosti. Prav nasprotno. Velikokrat je za ljubezen in partnerski odnos v teh letih značilna romantika in neke vrste erotična senzualnost.
Vse to partnerji največkrat izražajo brez besed. To so tisti nekoliko sramežljivi, včasih skrivni pogledi, stiski rok, dotikanje z nogami, »božanje«, tako mimogrede. Takšen odnos nas ne le osrečuje, ampak pogosto daje smisel življenju, še posebej v starosti.
Spolnost je le del partnerskega odnosa
Ne gre toliko za fizično intimnost, saj predstavlja ta del intimnosti med partnerjema v celoti. Zakaj? Intimnost ni povezana le z fizično bližino, ampak pomeni poseben odnos med dvema partnerjema, kjer si partnerja delita z medsebojnim izražanjem svoj čustveni, intelektualni, duhovni svet.
Razlike medsebojno vedno usklajujeta in uravnavata, kadar obstaja potreba po tem. Ne gre samo za medsebojno izražanje (verbalno in neverbalno) čustev. Čustva so samo del naše osebnosti, celotna osebnost vključuje dosti več. Partnerja si delita ali izmenjujeta misli, pričakovanja, želje, razočaranja, načrte itd.
Partnerja odpirata drug drugemu njun notranji intimni svet, izmenjujeta svoj notranji svet doživljanj, vrednotenj in spoznanj s partnerjem.
Tako seveda spoznavata notranji svet doživljanja, vrednotenj in spoznanj partnerja. S tem spreminjata tudi sebe, njun intimen notranji svet doživljanj, pogledov nase in vse okrog njiju.
Vplivata drug na drugega in osebnostno rasteta. To je bistvo intimnega partnerskega odnosa.
Ne gre samo za to, da smo seznanjeni z vsem, kar se dogaja v partnerju, ampak da se s temi spoznanji dotikamo lastnih spoznanj, postavljamo lastne »biti« pod vprašaj in spreminjamo sebe.
Smo lahko vsi intimni?
Nimamo vsi enakih sposobnosti za intimnost. Na določen način je danost za intimnost vgrajena v nas ali pridobljena skozi odnose z drugimi ljudmi. Včasih rečemo, da nekateri ljudje sploh ne znajo biti intimni.
Za intimen odnos je v prvi vrsti potrebno spoštovanje samega sebe, nato pa še čustvena toplina, iskrenost, odkritost in spoštovanje človeka ob nas. Prav tako je pomemben realen pogled na življenje ter lastna in partnerjeva pričakovanja.
V takšnem odnosu ni pretvarjanja, ker ni potrebe po tem. Takšen, intimen odnos, je tisti, ki daje pravo kakovost življenju v vseh življenjskih obdobjih.
V partnerstvu sta dva posameznika
Dolgotrajni partnerski odnosi so velikokrat rezultat zavestne odločitve, ki smo jo sprejeli, ko smo se odločili za odnos. Enostavno odločitev, da bomo v tem odnosu ne glede na vse, kar bo v odnosu ali okrog njega nastajalo.
Kljub temu je tukaj potreben šcepec sreče. Ne le, da dočakamo zrela leta, ampak tudi da v samem odnosu rastemo skupaj. Samo na tak način lahko uživamo v pristnem in toplem razmerju s človekom, s katerim smo oblikovali skupno življenje.
Vseeno je potreben košček sreče. Ne samo v smislu, da ostanemo zdravi in živi in dočakamo zrela leta, ko lahko uživamo v lepem, pristnem in toplem razmerju s človekom, s katerim smo oblikovali skupno življenje, družino, vzgajali, rastli in zoreli.
V odnosu sta namreč vedno dva posameznika, ki imata svoje omejitve. Bistvena razlika je ravno v osebnostni rasti nekoč enakih ali podobnih posameznikov. Dejstvo je, da je od posameznika odvisno, kakšna je njegova sposobnost in interes glede osebnostne rasti.
Če se spreminjamo kot posamezniki skozi življenje, zorimo in rastemo, se spreminjajo naši pogledi, interesi in potrebe. Če ta osebnostna rast ni vzporedna s partnerjem ali partner sploh ne posveča časa svoje osebnostni rasti, bo prišlo slej ko prej do razkola med tem, kar potrebujemo in kaj nam partner nudi.
Bistveno je, da partnerja skozi življenje rasteta skupaj – le tako bosta lahko užila njuno ljubezen na stara leta.
Velikokrat se zgodi, da so eni partnerji pri šestdesetih še polni življenjskih načrtov, drugi pa nekako »čakajo na smrt« in so samo še »stari«, s kupom težav in bolezni, nezanimivim in dolgočasnim življenjem.
V bistvu je v največji meri odvisno od človeka. Predvsem so omejitve v nas. Če izhajamo iz stališča, da se človek vse življenje razvija, zori, spreminja in preoblikuje, potem bomo sposobni sprejemati življenjske izzive in uživati polnost življenja samega. Ja, a smo različni. Tudi, nekoč enaki ali podobni, partnerji.
Ni možno, da bi lahko takšna partnerja delovala kot intimen in usklajen par še naslednjih dvajset let, ne glede na to, kolikšen del skupnega življenja sta preživela, kaj ju povezuje ali ju je povezovalo v preteklosti, ali se še imata rada ali ne.
V katerem partnerskem odnosu si ti?
Vsak partnerski odnos, ki »preživi« skupaj štirideset, petdeset let, še ni nujno dober. Veliko jih je nezadovoljujočih in celo uničujočih tako za posameznega partnerja, kot za partnerski odnos. Opazujemo lahko dve vrsti dolgotrajnih partnerskih odnosov.
Prvi je partnerski odnos z veliko romantike, medsebojno spolno zadovoljujoč, harmoničen, intimen. Partnerja skupaj osebnostno rasteta, se spreminjata in preoblikujeta.
Uspešno zadovoljujeta svoje spremenjene potrebe in potrebe drug drugega. Njune poti so vzporedne, hodita »vštric«.
Drug pa je partnerski odnos, kjer gre za sobivanje dveh odtujenih partnerjev. Značilna je osamljenost ob fizični bližini, trpljenje, bolečina in odsotnost sreče in zadovoljstva. Partnerja nista osebnostno skladno rasla in se spreminjala. Njune poti so se že davno razšle.
Srečen partnerski odnos na stara leta?
Nikoli ni prepozno za spremembe. A začeti je treba najprej pri sebi! Značaj človeka je v veliki meri tisti, ki odloča o njegovi osnovni usmerjenosti v življenju. Človek lahko živi svoje življenje produktivno (zagotovljena je rast in razvoj vseh njegovih potencialov) ali neproduktivno.
Nikoli ni prepozno, a začeti je treba pri sebi!
Slednji ob v prehodu v upokojitev sploh ne delajo nič več. V celoti neproduktivno preživljajo svoje življenje. Na ta način zanemarjajo razvoj svojih telesnih in športnih zmožnosti, intelektualnih, estetskih, kulturnih in socializacijske vidike svoje osebnosti.
Če živijo s partnerjem, ki je nasprotje tega, pride do trenj in nezadovoljstva. Nobeno partnerstvo ne more biti zares uspešno v teh letih, če nimamo sami do sebe pozitivnega odnosa.
Preberi še nadaljevanje članka ~ najpogostejše oblike partnerskih odnosov v zrelih letih.
