Z možem sva se spoznala davnega leta 2003.
Z možem sva se spoznala davnega leta 2003. Časi se neprestano spreminjajo. Nikdar v smer, ko bi bilo več časa in življenja namenjenega prostočasnim dejavnostim in druženju. Na žalost. Žalostno je tudi, da prvih trideset let spoznamo velik delež sveta, ki pa se sčasoma omeji na zlato, a kljub temu, zelo omejeno kletko.
Po preživetih predhodnih neuspešnih zvezah sva tako oba nekako obstala. Vsak v svojem milnem mehurčku in z več kot otipljivo zgodovino na plečih. Vsak na svoji strani Slovenije.
Kot oblikovalka sem kaj kmalu odkrila, da si družbe v že tako tujem mestu, koder sem pristala zaradi predhodne neuspešne zveze, ne bom mogla poiskati niti v knjižnici, niti v kinu, še manj pa ne v lokalu.
Zato sem si na najrazličnejših spletnih portalih, tako italijanskih kot tudi slovenskih, poiskala način za virtualno spoznavanje uporabnikov. Na ta način sem preganjala trenutke nadležne samote.
Vedela sem, da sama odločam, kdaj prijetno virtualnost preseliti v priložnostno stvarnost. Tudi mož se je spletni strani ona-on pridružil iz podobnih razlogov.
Moram priznati, da sem bila sama takšnega načina zmenkovanja že pošteno razočarana, saj sem preko njega spoznala malo morje ljudi, ki v realnosti niti približno niso odgovarjali mojim virtualnim/realnim pričakovanjem. Kljub temu sem vztrajala. “Če si ne dam možnosti, nikdar ne bo nič,” sem si vedno znova prigovarjala.
Tudi mož je po virtualni poti spoznal nekaj deklet, ki niso zadovoljile njegovih pričakovanj. Že v resnici je težko srečati sočloveka, zato najverjetneje virtualni svet res ni najlažja pot. Je pa v današnjem času največkrat, hočeš nočeš, edina, ki nam še preostane.
Tudi mož se je spletni strani ona-on pridružil iz podobnih razlogov.
Nekega dne sem slučajno ugledala njegov uporabniški profil. Očarana nad njegovo atraktivno fotografijo sem ravno začela razmišljati, kako navezati stik z njim, ko se je priložnost ponudila kar sama.
Bil je prisoten v klepetalnici, zato sem ga pozvala k dialogu. Osrednja tema pogovora so bili otroci. Pa ne najini. Otroci nasploh.
Pogovori so naju vedno bolj zbližali in lepega dne je sklenil, da se iz Maribora pripelje k meni na obisk v Novo Gorico. Vedel je, da se preko italijanske spletne strani dogovarjam za zmenek še z eno osebo, zato se mu je pošastno mudilo.
Že čez tri dni sva se srečala pred hotelom Perla, nato pa me je pričel redno obiskovati. Včasih s hčerko, včasih brez. Leta 2007 sva se ob prisotnosti najinih prič poročila ter združila živopisnost najinih družin.
Oba absolutno verjameva, da bi se ne spoznala brez priložnosti, ki nama jo je nudil portal ona-on.
Oba absolutno verjameva, da bi se ne spoznala brez priložnosti, ki nama jo je nudil portal ona-on, navkljub naknadni ugotovitvi, da imava celo goro skupnih prijateljev. Včasih je svet prevelik, da bi bil tako majhen, kot v resnici je.
Po trinajstih letih se krepko ljubiva. Zagotovo mnogo bolj kot na dan, ko sva se spoznala. Najsi bo vaša ljubezen resnična ali virtualna, bi želela poudariti, da iz nje ne bo nikdar nič, če ne boste pripravljeni vanjo vložiti.
