Pisanje je eden najbolj neposrednih odsevov naše osebnosti. Medtem ko se v pogovoru pogosto zanesemo na ton, mimiko ali trenutni občutek, je pri pisanju vse v besedah, strukturi in izbiri jezika.
Na spletu, še posebej v aplikacijah za zmenke, je pisanje pogosto prvi stik, prva priložnost, da nekomu pokažemo, kdo smo – ali pa pustimo vtis, ki z resničnostjo nima veliko skupnega. Zapisane besede niso le sredstvo za prenašanje informacij.
So način, kako razmišljamo, čutimo, dojemamo svet. V digitalnem svetu imajo še večjo težo, saj nadomeščajo osebni stik. Slog pisanja, izbira besed, uporaba ločil – vse to pove veliko več, kot se zavedamo.
Dolžina in ritem stavkov razkrijeta našo energijo
Nekateri pišejo v kratkih, jedrnatih stavkih. Drugi oblikujejo dolge, razvejane misli, polne oklepajev in vejic. S tem nehote pokažemo svojo naravno energijo, tempo mišljenja in način komuniciranja. Tisti, ki pišejo na kratko, pogosto izpadejo odrezavi, tudi kadar to ni njihov namen.
Dolgi zapisi pa lahko delujejo izčrpavajoče, še posebej, če nimajo jasne strukture. Ritem stavkov vpliva na to, kako nas sogovornik bere. Če je tekst prepočasen, bralca hitro izgubi. Če je prehiter in preveč razdrobljen, deluje zmeden. Način sestavljanja stavkov pogosto razkrije, ali smo premišljeni, zaletavi, čustveni ali zadržani. Ni nujno, da je en slog boljši, pomembno je, da se zavedamo učinka.
➤ 4 poteze, s katerimi prepričaš sogovornika že v klepetu
Uporaba vejic pove, kako razmišljamo
Vejice niso le slovnično pravilo. So zračni žep med mislimi. Ko jih pravilno postavljamo, delujemo urejeno, zbrano in natančno. Kadar pa vejice manjkajo ali so postavljene naključno, to pogosto ustvari občutek naglice, površnosti ali celo nejasnosti. Bralec si ustvari vtis, da nimamo pravega nadzora nad svojim izražanjem.
Preveč vejic v enem stavku nas naredi nerazumljive. Premajhno število pa da občutek, da ne znamo razmejiti misli. Tako se izkaže, da vejice ne določajo le pravilne povedi, temveč tudi psihološki vtis, ki ga pustimo. To je še posebej pomembno pri prvem stiku, kjer ni prostora za dodatno razlago.
Izbira besed razkrije naš svet
Nekateri uporabljajo preproste, pogovorne izraze. Drugi posegajo po bolj knjižnem jeziku ali celo tujkah. Vse to odraža našo izobrazbo, osebni slog, vplive iz okolja in odnos do komuniciranja. Če preveč leporečimo, izpadamo neiskreni ali celo vzvišeni. Če uporabljamo preveč pogovornega jezika, lahko delujemo neformalni ali nezainteresirani.
Izbira besed tudi pove, koliko smo se pripravljeni prilagoditi sogovorniku. Ali pišemo tako, da nas drugi razume, ali pa želimo predvsem izraziti sebe? Ravnovesje med osebno izražanjem in spoštovanjem bralčevega razumevanja je eden izmed pomembnejših znakov čustvene inteligence.
Uporaba smeškov in okrajšav pokaže našo digitalno samozavest
Emotikoni in kratice niso več zgolj mladostniški dodatek. Postali so sestavni del digitalnega jezika. Kljub temu njihova uporaba veliko pove o našem značaju. Prekomerno okraševanje besedil s srčki, smeški in klicaji pogosto nakaže potrebo po potrditvi ali strahu pred napačnim razumevanjem. Preveč zadržan slog pa lahko izpade hladen ali nezainteresiran.
Okrajšave, kot so “lp”, “hvala tiii” ali “kaj pa tko :)”, kažejo, kako se želimo predstaviti – ali zveni to toplo, mladostno, sramežljivo ali preprosto zmedeno. Vse to vpliva na vtis, ki ga naredimo na drugi strani zaslona. Zato je vredno razmisliti, ali uporabljamo te elemente premišljeno ali le iz navade.
Uvod in zaključek sporočila razkrijeta naš namen
Veliko ljudi podcenjuje moč prvega stavka in zadnjega pozdrava. Uvodni pozdrav, način, kako začnemo sporočilo, in ton zaključka, povejo več o našem značaju kot sam srednji del. Tisti, ki začnejo sporočilo brez nagovora ali z ukazovalnim tonom, pogosto pustijo vtis brezbrižnosti.
Tisti, ki zaključijo z mislijo, vprašanjem ali drobno gesto, izpadejo bolj premišljeni in prisotni. V digitalni komunikaciji ni malenkosti. Vsak pozdrav, vsaka besedica več ali manj, vpliva na to, kako nas drugi začutijo. Uvod in zaključek sporočila sta kot okvir slike – določita, kako bo vsebina sprejeta, ne glede na to, kaj pišemo vmes. Kdor zna začeti in zaključiti sporočilo s pravo mero spoštovanja in odprtosti, že v osnovi ustvarja boljši vtis.
