Ravno pred dvema letoma sva se spoznala na portalu ona-on. Prvi je kliknil Boštjan, tako bolj generično. Odpisala sem mu, a tudi tako bolj skopo, pa je navrgel nekaj v smislu, da so monologi nadležni.
To me je nasmejalo in pritegnilo mojo pozornost. Bilo je nekaj svežega. Kmalu sem mu pustila svojo telefonsko, čemur se je čudil, češ, kako to, da dečva kar da cifro. In izkazalo se je, da sem naredila prav.
Dva ali tri tedne sva imela še pogovore preko telefona, potem pa sem se opogumila in šla sva na prvo pijačo. Pa prvič v kino. “Vse drugo je zgodovina,” bi rekel Boštjan, jaz pa dodajam, da mi to, da sem naletela nanj, lepša dneve in me poživlja.
Ni vedno preprosto, je pa vredno. Pravijo, da če je kaj tisto “tapravo” oz. kvalitetne sorte, je dobro zraven povabiti državo – torej okronati odnos s tako simbolnim dejanjem, kot je poroka. Nikoli si nisem mislila, da se bom poročila, ali celo, da bi se poročila – zdaj pa si to želim.
