Ah, saj ni nič takega! Do dvajsetega se malček postaramo, po tridesetem pa malček pomladimo. In tako ostanemo vedno v letih, ki so nam najbolj ustrezna. Okrog petindvajset. Bedarija?! Že mogoče. Bilo bi pa super! To morate priznati!
Že sama beseda »biološka ura« se danes uporablja popolnoma zgrešeno. Zakaj?
Kaj sploh je biološka ura?
Omejena je v glavnem na ženske in na eno izmed njihovih funkcionalnosti (opravičujem se za brezosebnost in v celoti opredmetenost vsega tistega, kar ženska je). Razmnoževanje ali plodnost ali materinstvo. Če nam ura pove, v katerem obdobju dneva smo, in usmerja ter usklajuje naš čas s časom sveta okrog nas, ima biološka ura v tem smislu samo eno funkcionalnost.
Odbija čas! In to dobesedno! Čas, ki je ostal ženski po merilih okolja, da postane mama. Potem bo prepozno!
V bistvu je biološka ura nekaj povsem drugega. Naša notranja ura.
A danes bom govorila o biološki uri ženske. Ne vseh, tistih z malo več kot tridesetimi leti. Tiste, ki so pred »zdajci«!
Se spomnite filma Glej, kdo se tu oglaša? (Look Who’s Talking?). Razgovor o biološki uri mi vedno vzbudi asociacijo na prizor iz filma, ko Kirstie Alley visi na velikem kazalcu okrogle stolpne ure in se trudi, da se ne bi premaknil naprej. Seveda se zbudi. S krikom iz nočne more. Kako je s kazalcem, se pravzaprav ne spomnim. A ni pomembno!
Ampak… ali je to res samo ženski problem? Če sploh je problem?
Tiktakanje biološke ure … nekaj, kar je vedno bilo, ali nekaj, kar poznamo danes?
Zavrtimo čas trideset, štirideset let nazaj. V medijih skoraj ne najdemo vsebine, ki bi obravnavala biološko uro žensk na način, kot jo lahko zasledimo danes. Biološka ura kot pritisk časa na ženske. Kako je bilo včeraj?
Mladi ljudje so se izšolali, zaposlili in odselili. Njihovo nadaljnje življenje ni bila skrb staršev. Njihova dolžnost je bila »spraviti otroke do kruha«; nič več in nič manj! Mladi so komaj čakali, da se osamosvojijo in zaživijo svobodno. In začeli »vrtati« po svoje. Dva sta se spoznala. Poroka, otroci, stanovanje. Ljudje so imeli službe za nedoločen čas. Če so bili vztrajni, so z leti v podjetju dobili stanovanje ali kredit za gradnjo hiše. Strah nezmožnosti odplačevanja kreditov? Nasprotno. Inflacija je počasi »jedla« njihove obroke.
Preberi tudi: Katera je “najboljša” starostna razlika za dolgotrajno zvezo? (1. del)
Okolje je bilo drugačno, socialna varnost je bila večja, vloga staršev je bila drugačna, odnosi med spoloma so bili drugačni, ljudje so bili drugačni. A hkrati so bili ljudje z biološkega vidika popolnoma enaki kot danes. Biološka ura je torej vedno bila, le njeno tiktakanje ni bilo predmet širokih razprav. Če je njeno tiktakanje glasnejše s starostjo ženske in utihne takrat, ko ženska postane mati, enostavno ni bilo nikoli tako glasno, da bi ga slišali. Večina ur je prenehala tiktakati, preden bi jih lahko slišali. Nekaj tistih redkih, ki nikoli niso nehale tiktakati, smo enostavno … preslišali.
Idealne razmere za tiktakanje …. Ali idealni odnosi za tiktakanje?
Kaj se dogaja danes? Starši ne pretrgamo popkovine z otrokom, ki bi mu omogočila, da dejansko odraste. Posledica so generacije mladih ljudi na vrhuncu svoje ustvarjalnosti in energije, ki »zapravljajo« pravico do lastnega življenja zaradi večjih materialnih ugodnosti.
Odpovedati se določenim stvarem z namenom doseganja določenih primarnih ciljev v življenju danes za veliko mladih ljudi enostavno ni sprejemljivo.
Na eni strani so mladi moški, ki nočejo zares odrasti. Saj poznamo »mamine sinčke« pri tridesetih in preko? Na drugi strani so mlade ženske, katerih praznina v denarnicah ne more nadomestiti praznine v notranjosti.
Zakaj sem najprej omenila moške? Ker smo v povprečju mame tiste, ki ne izpustimo sinov iz »varnega maminega naročja«. Zakaj?
Morda ni tako zanemarljiv razlog vedno slabši odnos med partnerji nasploh. Čustveni primanjkljaj v odnosu s partnerjem polnimo s postavljanjem sinov v center našega življenja. Postajajo »moški« v našem življenju. V resnici delamo iz njih čustvene invalide. Preveč kruta beseda?
Kako lahko moški vzpostavi intimno čustveno vezo z žensko, nastopa v odnosu in v spolnosti kot zrel moški, če mu mamica pred odhodom v službo pripravi vse, kar mora obleči?
In ženske? Velikokrat postavljene v neenakovreden položaj pri iskanju službe v primerjavi z moškimi.
Čeprav imajo večji interes kot njihovi moški vrstniki po osamosvojitvi, prav tako niso pripravljene na večja odpovedovanja.
Ženske, ki so postale s svojo »emancipacijo« in vsem, kar je prinesla, idealna tržna niša za celo vrsto industrije, ki oblikuje njihov pogled na to, kakšne morajo biti. Ženske, ki so vedno želele ugajati, izgubljajo same sebe v želji, da bi ugajale in bile sprejete s strani moških.
Kaj se je spremenilo? Podaljšalo se je obdobje osebnostne nezrelosti. Kaj mislim s tem? Ljudje, ki živijo v skladu s kriteriji odrasle osebe (hodijo v službo, vozijo avto, seksajo, kadijo itd.), kot osebnosti niso zreli. Ljudje z biološkega, socialnega, družbenega vidika ipd. dozorimo povprečno nekje med dvajsetim in petindvajsetim letom. Morda včasih celo prehitro (zniževanje starosti prvega spolnega odnosa). Z osebnostnega vidika ostajamo »otroci«. Človek je zrela osebnost, ko lahko v celoti in odgovorno prevzame svoje življenje v svoje roke.
Vse to vpliva na odnose med moškimi in ženskami. Ženske, nekako razočarane nad moškimi. Moški, nekako razočarani nad ženskami.
Vstopamo v odnose s sočlovekom kot individualisti, ki bi želeli obdržati vso svojo individualnost. Naš »jaz« je tako močan, da drugega »jaz« zraven sebe ne sliši.
Nismo pripravljeni na vzajemno sprejemanje in dajanje. Do »midva« ne pridemo. Ostajamo na površju odnosov.
Prehajamo iz človeka na človeka, vedno bolj razočarani nad nasprotnim spolom. In nekje tu, vmes, se oglasi tiktakanje ure. Glasneje, glasneje. Ne zaradi nas samih. Zaradi drugih! Če želimo ali ne, ga slej ko prej slišimo tudi sami! Ali bi morala reči same?
Tiktakanje biološke ure v dveh “brzinah” ali ne?
Zakaj govorimo o biološki uri in pri tem mislimo samo na ženske? A se moški ne starajo? Prav gotovo se. Torej imajo tudi moški biološko uro. Zakaj razlike med staranjem moškega in ženske?
Ženske imajo ob rojstvu približno 300.000 nezrelih jajčec v jajčnikih, kjer dozorevajo. Od začetka obdobja menstruacije do menopavze se vsaki mesec dozorelo jajčece (ovulacija) preko jajcevodov spusti v maternico. V primeru, da je oplojeno z moško spolno celico (semenčica), nastane iz njega embrio in čez devet mesecev se rodi otrok.
Problem, ki je podlaga vsem pritiskom z biološko uro za ženske, je naslednji:
– število jajčec je med ženskami zelo različno (od dveh milijonov do samo 35.000)
– do 30. leta ženska porabi večji del zaloge jajčec (ostalo bi naj samo 12% zaloge)
– telo deluje po principu najboljše kvalitete, kar pomeni, da izbira najbolj kakovostna jajčeca najprej; posledica je z leti manjša plodnost žensk in večje tveganje rojstva nezdravega otroka
Tako je z ženskami, ki “dobijo” vsa razpoložljiva jajčeca že ob rojstvu, v “zibko” torej. In moški? Je njihova plodnost vedno enaka, ker proizvajajo semenčice sproti?
Če bi govorili o lastnostih semenčic, ki so bistvene za oploditev jajčeca, bi izpostavili koncentracijo semenčic v semenski tekočini, gibljivost semenčic, DNK semenčice (deoksiribonukleinska kislina, nosilka genetske informacije). Manjša plodnost moških, predvsem po 35. letu, je dejstvo in je odvisna predvsem od navedenih lastnosti semenčic.
Če se pri umetnih oploditvah lahko izniči koncentracija semenčic, predvsem pa gibljivost semenčic, je zapis DNK semenčic tisti, ki ga ne moremo izboljšati.
Umetna oploditev ali ne – moški po 35. letu so manj plodni, po 40. letu pa se plodnost še dodatno zmanjša.
Moški in ženske imamo svojo biološko uro. Razlika je v tem, da so moški nekako pet let v prednosti. Možnost za oploditev se za ženske bistveno zmanjša po 30. letu, za moške po 35. letu. Ne gre samo za možnost oploditve, ampak tudi za sposobnost donositi zdravega otroka. Narava res ve, kaj dela, kajne? Saj vemo, da ženske prej dozorimo kot moški! Še nekaj. Možnost spontanih splavov ni odvisna samo od žensk, ampak tudi od moških. Ženska ima neprimerno manj možnosti, da bo donosila, če je partner starejši od 40.let. Biološka ura bije torej tudi moškim!
Zaključne misli
Kaj lahko rečemo za konec? Kakorkoli bi radi podaljšali brezskrbnost samskega življenja in odložili starševstvo na kasnejša leta, ko se bomo že dovolj znoreli in bomo v sebi začutili željo postati mama ali oče, lahko potegnemo kratko. Ker se bomo odločili prepozno. Zavedati se moramo, da je približno tretjina vzrokov neplodnosti na strani ženske, tretjina moškega, ostalo na neusklajenosti moškega in ženske kot para.
Narava obravnava ženske in moške enako. Vsi se staramo. Morda bi morali tudi sami obravnavati partnerja, moškega ali žensko, enakopravno kot sebe.
Seveda obstaja tudi druga možnost. Da ne postanemo starši. Morda zato, ker sploh nikoli nismo imeli in verjetno nikoli ne bomo imeli želje. Biološka ura za nas torej ne obstaja ali smo mi do nje indiferentni.
Postati mama (ali oče, čeprav zaenkrat moški tega ne ocenjujejo kot pritisk, ker se sposobnost spočetja v smislu let povezuje bolj ali manj z žensko) ne sme postati cilj, ki opravičuje vsako sredstvo. Ali vsakega moškega v tem pogledu.
Seksamo lahko z različnimi moškimi. Imeti otroka z moškim … Oprostite, drage moje, mora biti pa že kaj več kot samo »darovalec sperme«.
Gre za vašega otroka in vso njegovo življenje. Najmanj, kar mu morate dati, sta starša, ki sta vredna tega.
Še nekaj. Ne pozabite, da imajo otroci radi mlade starše. Vloga dedkov in babic je na drugih!
