Spomnila nas je na obveznosti, dež, mokre noge, kratke dneve. Nekako smo želeli še poletje, brezskrbno, v kratke majčke in japonke odeto poletje, s sladoledom v roki, vetrom v laseh in soncem v srcu. A vse to je lahko tudi jesen.
Nekoč …
Včasih je bilo drugače. Na kmetih. Morda je tudi sedaj na kmetih še vedno tako. A ljudje s svojim življenjem v mestu smo izgubili občutek za življenjski krog narave. Morda zato, ker je v mestu na določen način vsak letni čas enak. Kadarkoli si zaželimo jagode, jih lahko kupimo. Vse leto imamo svežo solato, paradižnik, mlado čebulo, papriko. Jesen ni več tisto, kar je jesen v naravi. Darovanje, pogostitev. Čas, ko narava vrne vse, kar smo vlagali z delom vanjo od pomladi preko poletja. Se še sploh spomnite, kako je bilo včasih? Se spomnite zgodb vaših dedkov in babic?
Jesen je bila obdaritev. Še vedno je, le da se tega ne zavedamo več. Polja, sadovnjaki, vinogradi, gozdovi, vse je neskončna paleta sadov narave. Drobno seme, ki smo ga spomladi dali v zemljo, odpočito in pripravljeno za novo rast, je dozorelo. Polne veje sadja in trsi grozdja, ki smo jih spomladi porezali, da bi lahko držali bogastvo sadu, ki so ga obrodila drevesa in trte. Vedno polna sadov narave. Na poljih koruza, krompir, buče, v vrtovih zelje, repa, ohrovt, v sadovnjakih jabolka, hruške, kutine, orehi, v vinogradih grozdje,v gozdovih kostanji in gobe.
Kaj vse povezujemo z jesenjo?
Toliko lepih običajev je povezanih z jesenjo in s pospravljanjem plodov, ki nam jih je dala. Ličkanje koruze, trgatve, čiščenje buč, kuhanje sadja za žganje. Morda so danes ti običaji izgubili svojo prvobitnost. Danes opravi vse en sam človek s traktorjem. A nekako se spet pojavljajo, nekoliko spremenjeni, a z željo obuditi njihov čar. Ni bilo samo delo, predvsem je bilo druženje, veselje nad dobro letino, saj je to pomenilo, da smo preskrbljeni čez zimo in pomlad, ko se bo rast znova začela. Ljudje so bili povezani med seboj, pomagali so drug drugemu, sosed sosedu, prijatelj prijatelju.
Vzklila je ljubezen
Nevidne nitke vezi, pristnih in toplih vezi, so nastajale med ljudmi, ko so se zbrali pri skupnih opravilih. Tudi ljubezni so vzklile takrat, skrivni pogledi, slučajni dotiki, sramežljivi nasmehi. Ljubezni, ki so okronale same sebe z ohcetmi v zimskem času, ko dela ni bilo in je bil čas tudi za takšne stvari.
Običaji
Otroci ne poznajo več teh običajev, a bi jih morali spoznati, da bi razumeli pomen jeseni same. Tudi sami smo že pozabili, kajne? A je bilo tako lepo na teh ličkanjih. Ličkanje koruze je zahtevalo številne roke, saj je bilo potrebno koruzo najprej pobrati na njivi, naložiti na voz in odpeljati tja, kjer se je sušila. Koruzni storž je oblečen v ličje, da obvaruje rumena zrna koruze. Če jo želimo posušiti, moramo ličje od vrha storža potegniti proti koncu koruze, kjer je bila pritrjena na steblo. Ponavadi so ličje zavezali med seboj v tako imenovane šope, da so lahko tako razgaljene storže obesili v stožah ali pospravili na kozolce. Morda se še spomnite koruze, ki visi v takšnih stožah s stropa ali polne kozolce koruze. Ličkanje koruze je bilo vedno polno smeha, pripovedi, saj delo samo po sebi ni bilo težko, a je zahtevalo večje število delovnih rok.
Jesen je tudi čas trgatev. Klopotci, postavljeni po gričih, polnih trsov, s svojim klopotom naznanjajo čas, ko se bo grozdje bralo. Vedno sta pesem in vriskanje na trgatvah, ki se razlegata od enega do drugega vinograda, z enega na drugi hrib preko doline, od enih trgačev do drugih. Mize se šibijo pod dobrotami, ki so jih pripravile gospodinje. Seveda ne sme manjkati kakšno dobro žganje, da si človek »dušo priveže«, preden se loti branja grozdja. Roke so sladke, lepljive od soka, ki se prenese s sladkih grudic grozdja nanje. Škarje režejo, pogovor med trgači teče skoraj tako kot pijača.
»Duša« mora ostati na tleh, saj je delo na tleh, zato jo je treba tu in tam »privezati«, kajne? Brentači nosijo brente, polne sladkega grozdja v zidanice, vedno znova po hribu gor in dol. Lakota in obvezno kosilo, kjer mora biti na koncu še kakšna gibanica, potica, jabolčni zavitek in delo se nadaljuje, dokler ni vse grozdje pobrano. Gospodar naredi še en obhod po vinogradih, da preveri, če so trgači dobro opravili delo. Čas je, da »damo« trto počivat. Zima je tukaj, zato jo je potrebno pripraviti na zimo. Trti je treba dati piti. Na tri odrezane konce trsov se nataknejo tri grozdne jagode, zmoli se kakšen očenaš in trta je pripravljena za zimsko spanje. Grozdje se zmelje in stisne v sladki mošt. Seveda je pomembno, koliko litrov mošta se je nateklo, koliko je sladkorja, kakšno bo vino. Če je že kostanj, je čudovito zaliti sladke, pečene kostanje s pravkar stisnjenim moštom.
Čeprav se trgatev konča, predstavlja zaključek leta v vinogradu martinovanje. Mlado vino je takšno, kot vse, kar je mlado. Hitro in varljivo. Hitro stopi v glavo in čeprav nimaš občutka, se te še kako »prime«. Znova se zberejo vsi trgači in brentači, a tokrat, da poskusijo mlado vino. Včasih je bolj, drugič manj »čisto«. Kozarček za kozarčkom, pogovori o letniku in njegovi kvaliteti, in seveda vse, kar enostavno sodi k martinovanju. Ja, od goske do mlincev in rdečega zelja ter pečenih jabolk.
Prijavi se na izlet: Martinovanje v Beli Krajini
Bogastvo jeseni, izraženo skozi njene plodove, se prelije tudi v naravo samo. Listje se obarva v številnih toplih barvah in enoličnost zelene se prelije v pisano raznolikost sončnih barv. Rumena je tukaj, takšno kot je sonce na modrem, poletnem nebu. Oranžna je tukaj, takšno kot je sonce, ko se prebuja v jutro novega dne. Rdeča je tukaj, takšno kot je sonce, ko se počasi spušča za obzorjem v pričakajoč plašč noči. Sončne barve listja počasi prehajajo v barve zemlje. Listje postaja rjavo, najprej samo narahlo, kakor da je kanila kapljica rjave v močno rumeno, oranžno in rdečo sonce, a nato izginjajo sončne barve tako, kot izginja sonce. Vsaki dan hitreje za obzorjem. Vedno več listja je na tleh, kjer ustvarja čudovito glasbo šumenja pod nogami, ko brcamo listje sem in tja. Gole veje razgalijo dejansko mogočnost krošenj dreves.
Dnevi so krajši, ure svetlobe se umikajo uram teme, da bi lažje zaprli oči in zaspali. Narava potrebuje spanje, rastline potrebujejo spanje in počitek. Za novo rast, za novo pomlad. Zemlja diha globoko in njeno dihanje se skozi meglene koprene razliva po dolinah, zbira nad gladino jezer in ribnikov ter vali nad strugami rek. Vse se umirja, vse se pripravlja na globok zimski spanec. Tudi živali se pripravljajo na zimo z dodatnim plaščem tolšče, ki so jo pridobile od bogate jeseni, z novim krznenim oblačilom, gostim in toplim. Samo človek je drugačen. Nekako se je z vsem, kar je dosegel v lastnem razvoju, odtrgal svojim koreninam, nekako ni več del narave. A samo navidezno.
Jesen je čas priprave na počitek ali čas novih začetkov
Čeprav je danes poletje čas brezskrbnosti, je bila včasih jesen tista, ki je ponujala obljubo počitka. Vse leto so polja, sadovnjaki, vinogradi, travniki in pašniki ter gozdovi zahtevali trdo delo, a jesen je bila povabilo v čas, ko se bo tudi telo lahko nekoliko odpočilo. Človek in njegovo življenje je bilo takrat usklajeno z naravo. Takrat, ko je počivala narava, je počival človek. Jesen je bila zato tudi priprava na čas počitka, na zimsko spanje. Tudi danes je narava enaka, le da smo ljudje svoje obveznosti, nekoč tako povezane s samo naravo, oddaljili od nje. Danes je jesen začetek novih aktivnosti, uresničevanja novih ciljev. Poletje, ki nam je vrnilo moč, v katerem smo se napolnili, tako duša kot telo, z energijo, nas vrže v roke jeseni, ko začnemo uresničevati vse sklepe, sprejete v času brezskrbnih poletnih in počitniških dni. Vse, kar bomo naredili do nove pomladi. Kako zelo se je pravzaprav spremenilo življenje, kajne?
Morda zato danes ne razumemo jeseni. Ne razumemo kratkih dni, ne razumemo megle, ki se kotali po kotanjah, ne razumemo listja, ki gnije na tleh. Ne razumemo narave same. Tako kot naš dan zahteva noč in počitek, da je lahko dan najboljši od vsega, kar želimo zase, tako narava potrebuje svoj počitek. Zato, da lahko vsako leto znova ponovi jesen, svojo obdaritev. Brez tega, brez polne mize razkošja, ki nam jo prinese jesen, ne moremo zares preživeti. Navidezna neodvisnost sodobnega življenja je iluzija, da smo presegli naravo samo. A je ne moremo, ker ne moremo preseči sami sebe. In smo, karkoli smo že, predvsem bitja narave.
Vse to je jesen. Morda ne bi smela priti tako, z dežjem, mrazom. Morda bi morala priti počasi po ulici proti nam, da bi jo videli že od daleč in jo počasi opazovali, kako se bogata z barvami kot primadona na odru, ena in edina, lahkotno giblje proti nam, z nasmehom na ustih in rokami, polnimi pisanega listja od rumene preko oranžne in rdeče do rjave, polnimi sladkih rjavih kostanjev in lepljive, pregrešne sladkosti grozdja, z glasbo klopotca in nežnimi liričnimi zvoki vetra v vejah, padajočega listja in šelestenja pod nogami.
Vse to je jesen. Jesen, polna darov narave. Moja jesen, topla, topla v srcu. Čutim to, čutim jo. Nasmeh na ustih, pričakovanje sanj v duši, hrepenenje. Moja jesen, kot znova rojena obljuba pomladi v meni. Naj bo lepa jesen, za vse nas …
