Starejša, kot sem, bolj ugotavljam, da sem bila neiskrena v izpovedovanju svojih čustev, predvsem v stanju jeze. Ko me nekdo prizadene, takrat se samo postavim za zid in ne razmišljam o rešitvi, o pogovoru, ampak o tem, kako lahko nasprotniku vrnem besede, da ga bom čim bolj prizadela, da bo občutil, kako je on prizadel mene.
In predvidevam, da nasprotnik deluje na enak princip, kar pomeni, da samo tekmujeva v borbi ega: Kdo bo prej ali odšel v solzah ali se umaknil, da bo drugi lahko slavil navidezno zmago.
Ali je zmaga ega res zmaga?
Po navadi smo najbolj prizadeti pri ljudeh, ki jih imamo na najvišji stopnici naše čustvene razporeditve. In ravno njih v stanjih, ko je potolčena naša samopodoba, naš ego, ko so razbita naša čustva, želimo najbolj prizadeti.
Začeti z drugačno vrsto komunikacije in z iskrenostjo je trening.
Začeti z drugačno vrsto komunikacije in z iskrenostjo pa je spet trening. Pred ljudmi, ki jih imamo najraje – partner, otroci – smo najbolj razgaljeni, saj želimo, da nas sprejmejo z dobrimi in slabimi lastnostmi ter z vsemi našimi muhami. Pred njimi in v takih trenutkih smo najbolj ranljivi in takrat najbolj branimo sebe in želimo najhuje prizadeti.
Besede, izrečene v takih situacijah, težko potegnemo nazaj. Ko so izrečene, ko so slišane, se vedno nekoč nekje prikradejo iz luknjic. Zelo nazoren in osnoven primer je, ko otrok reče: “Nimam te več rad, sovražim te.”
Takrat se moramo zavedati, da najbrž ne misli tako, ampak da je nekaj v njem tako prizadeto, da je uporabil za starša najhujše orožje, ki ga premore v svoji preprosti osnovni biti čustvovanja. Kako se odzovemo na to pa je druga stvar. Odvisno, kako močno čustvujemo sami kot osebe.
Besede so močno orožje.
Moji hčeri sem razorožila tako, da sem rekla: “A to resno misliš ali si trenutno samo jezna? Ker te besede bolijo, sploh, če resno misliš. Če pa ne misliš resno, pa dovolim, da rečeš ali jezna sem nate ali tvoje vedenje mi ni všeč ali da rabiš čas za razmislek.
Ker jaz imam vaju rada, ne glede na vajino vedenje, slab dan ali karkoli drugega. In to je samo trenutno stanje, čez nekaj minut bo spet vse drugače. Tako, da še enkrat razmislita, če je temu res tako.”
Ljudje se ob preprostih razlagah in mirnem tonu zamislijo in dvomim, da je jeza še tako močno prisotna, da ne bi popustili. Morda tudi šele čez čas, ko začutiš, da jim je hudo, pa skušajo to popraviti s kakšnimi malenkostmi, z ponovnim približevanjem ali kako drugače. Je pa res, da se tudi sama velikokrat odzovem s čustvi.
Z najbližjimi se običajno prepiramo zaradi nepotrebnih malenkosti
Obsojeni smo na sobivanje večih osebnosti, večih vrst navad in lastnosti, večih različnih energij in predvsem različnih izkušenj in različnih moči čustvovanja. Zato je potrebno, da svoje resnično čustveno stanje začnemo iskreno izpovedovati, kljub prvotni reakciji, možnost popravnega izpita.
Po vsakem viharju se potrudim pristopiti in iskreno povedati kaj čutim.
Tako se trudim po viharju pristopiti, iskreno povedati kaj čutim, zakaj sem prizadeta in kakšno je moje mnenje o prepiru. Takrat tudi nasprotnik pove svoje na podoben način in velikokrat ugotoviva, da sva govorila o popolnoma različni stvari.
Zato, ker smo različni. In to je izziv, to je delo na sebi, sprejemanje in razmislek o tem, da nismo samo mi center sveta, ampak, da je vsak zase center sveta. Take čustveno nabite viharje imam običajno s hčerama. Resnično smo si zelo različne, kljub temu, da sta iz istega gnezda, s približno istimi vzorci. Ampak vseeno dan in noč.
Svojim najbližjim moramo razkriti svoje resnično čustveno stanje.
In tu sem še jaz s svojo prtljago izkušenj in vzorcev, v svetu, katerega komaj še dohajam in moram reči, da včasih tudi ne razumem. In jaz sem odrasla in jaz moram biti prisebna in na meni je odgovornost, da po najboljših močeh vzgojim dami.
Lahko se zgodi, da ko si iskren in si prepričan, da je to najbolje, naletiš na reakcijo, ki ti je povsem tuja in težko tudi ti delaš s takimi reakcijami.
Povejte kaj vas onesrečuje.
Še vedno pa sem mnenja, da smo premalo iskreni v izražanju trenutnih čustev, trenutnega stanja počutja, ki ni vedno enak, ampak na nas dnevno, kaj dnevno, na sekunde, vpliva milijon nekih informacij in vplivov.
Nikoli nisem razumela, zakaj se moj partner, kadar je nemočen, jezi. Ko sem jaz nemočna, se odzovem popolnoma drugače. Potem pa mi je Shana razložila, da ženske svojo nemoč, svojo jezo izražamo skozi žalost, moški pa svojo nemoč in žalost skozi jezo. Preprosto kajne?
Vse bi bilo preprosto, če bi ob konfliktih imeli v mislih, da zagotovo ni mislil tako hudo močno ali pa da je to čista laž. Razgaliti svoja resnična čustva je tvegano, saj smo ob tem lahko prizadeti. In nihče ni rad prizadet ob izlivu iskrenih čustev, ob razgaljenju sebe.
Iskrenost je v partnerskem odnosu pomembna
Velikokrat poleg komunikacije z otroki razmišljam o tem, koliko neiskrenih zakonov bi rešila iskrenost. Morda ne vedno rešila in zakrpala, sem pa prepričana, da bi bilo manj ljudi nesrečnih. Verjemite, poslušam te zgodbe. Večji odstotek nesrečnih ljudi je v skupnostih, kot srečnih. In čedalje bolj sem prepričana, da se zaradi neiskrenosti, strahu in bojazni bojijo izstopiti iz znanega.
Velikokrat poleg komunikacije z otroki razmišljam o tem, koliko neiskrenih zakonov bi rešila iskrenost.
Poznam kar nekaj zakonov, ki funkcionirajo samo na bazi sodelovanja. Čustva so se izgubila nekje na poti. Zakaj sem omenila samo sodelovanje? Ker v nekaterih tudi prijateljstva ni več, kaj šele spoštovanja, da o intimi in strasti, ljubezni, objemih in nežnih pogledih sploh ne govorim.
In ne obsojam tega, nasprotno, nekateri lahko zelo dobro funkcionirajo tako. Samo en moment me zmoti. In to je, ko dva že ugotovita, da je njun partnerski odnos samo še golo sodelovanje.
Zakaj se takrat, ko partnerski odnos ni več “pravi”, ne pogovorimo?
Zakaj se takrat ne upamo iskreno vsesti, položiti karte na mizo in se pogovoriti? Nekako tako si predstavljam. Partnerski odnos je umrl, ljubezni ni več, spolne partnerje si oba iščeta drugje. Skupaj ostajata zaradi premoženja in otrok. In nič ni narobe.
Ampak zakaj si to ne povedo v obraz in se dogovorijo za tako imenovan odprt partnerski odnos. Da bosta skupaj zaradi vseh zgoraj naštetih stvari. Ljubezen in spolnost pa si bosta našla drugje. Tako bi morda bila oba bolj srečna in imela bi vse, po čemer ljudje težimo.
Edino pravilo, ki bi ga spravila v to zgodbo je, da sta pri izbiri drugih čustvenih partnerjev previdna in spoštljiva, da to izvedeta tako, da okolica o tem ne bo ničesar slutila. Pa verjemite, to je izvedljivo, tako kot je izvedljivo v sredo med malico skočiti na spolno urico z ljubimcem v hotel.
Zakaj bi pa bilo drugače. Ali morda zaradi adrenalina, ki nas spremlja ob kvazi prepovedanem? Se bojimo, da potem ne bo več zanimivo? In tu je potrebna velika mera iskrenosti. Izpoved na katerih področjih smo v nekem partnerskem odnosu kot posameznik prikrajšani, nesrečni in kako to lahko rešimo.
V takih primerih, verjemite, bi oba akterja bila veliko bolj srečna, ne vsak dan nejevoljna in nesrečna. Zato, ker bi vedela kakšen dogovor partnerstva sta naredila, kakšen dogovor sta podpisala glede na njuna pričakovanja in želje, ter osebnosti, izgubita pa praktično nič, kar že ni bilo izgubljeno, kvečjemu pridobita. Za vse to pa je potrebna iskrenost.
Zakaj nam je potrebno živeti v dvomih, kaj drugi čuti, kaj misli in kje je?
In če nekako potegnem misli skupaj, nas je velika večina v življenju nesrečna na določenih področjih zaradi neiskrenosti in strahu pred novim.
Ali je vredno našega kratkega življenja, da smo večino časa nesrečni, v strahu in stalnem pričakovanju na boj? Ali bi bilo bolje, da prestopimo svoje okvirje, tako kot otroci raztegujejo naše, in zaživimo iskreno polno življenje brez slabe in nesrečne konotacije?
