Prek ona-on sva se spoznala v zrelih letih, oba že v sedemdesetem. Ona-on se mi zdi najboljši za spoznavanje, ker omogoča anonimnost. Dobro je, ker se tako lahko sogovorniku na drugi strani povsem odpreš in nimaš skrbi glede tega in ne frustracij.
Hkrati pa lahko zelo dobro spoznaš drug drugega. Tako lahko resnično izbereš partnerja, s katerim potem dolga leta živiš. Poleg tega se ni treba razkriti, če tega nočeš. Lahko odstopiš od tega, kadar koli začutiš, da je to potrebno.
Prva je kliknila Marija, spoznavala sva se prek ona-on klepeta in tako drug o drugem izvedela veliko. Najprej sva videla, kakšen jezik uporabljava. Potem sva se začela pogovarjati o različnih temah in tako sva spoznala kakšno izobrazbo imava. Drug drugega sva spraševala o različnih stvareh, kaj kdo od naju o nečem misli.
Ugotovila sva tudi, da sva vse otroštvo in mladost živela 500 metrov narazen, a se nikoli nisva “srečala”.
Pogovarjala sva se o najrazličnejših temah. Na primer o tem, ali sva verna. Potem sva se pogovarjala o umetnosti, o slovenskih pisateljih, pogovarjala sva se o družbeno aktualnih temah in o politiki, in se tako počasi spoznavala. Sam sem na primer ugotovil, da je na drugi strani oseba, ki je izobražena, da ima mnogo podobnih pogledov na stvari in počasi je najin odnos dozoreval.
Ugotovila sva tudi, da sva vse otroštvo in mladost živela 500 metrov narazen, a se nikoli nisva “srečala”. Tudi klasično gimnazijo sva obiskovala skupaj, Marija je bila le eno leto pred mano. Oba sva se v tistih letih tudi hodila kopat na isto kopališče. Nikoli se nisva uzrla. Srečala pa sva se tudi pozneje, povsem službeno, a iskrica prav tako ni preskočila.
Na prvi zmenek sem prišel z vrtnico in Mariji sem se zdel zelo šarmanten.
Preskočila pa je tekom dvomesečnega dopisovanja. Drug drugemu sva se dala prepoznati le teden dni pred tem, preden sva se prvič srečala v živo. Ona me je vprašala (ko je že vedela, kdo sem), ali me lahko povabi na kosilo na Bled. “Energična ženska sem,“ se ob tem spominu nasmeje Marija.
Strinjal sem se, a sem rekel, da bo ona izbrala lokacijo, jaz pa bom plačal. Prišel sem z vrtnico in Mariji sem se zdel zelo šarmanten. Srečanje je potrdilo, da sva prav izbrala.
Poročila sva se decembra, na Marijin sedemdeseti rojstni dan. Ona pred tem o poroki sicer ni razmišljala. Želela si je prijatelja. Ko pa sem ji predlagal, je takoj sprejela. »Zakaj pa ne?« je rekla takrat. In danes lahko rečeva, da je za nama deset let čudovitega življenja.
