Da bi lahko ugotovili, kakšna vrsta odnosa sledi med dvema človekoma, ko se prenehata ljubiti, moramo vedeti, kaj je nasprotje ljubezni. Nasprotje ljubezni, kljub drugačnemu prepričanju, ni sovraštvo ali prezir, temveč stanje “neljubezni”. Stanje neljubezni pa predstavljajo ravnodušnost, spoštovanje in nepartnerska ljubezen.
Nič več dovolj dragocen?
Kriza ljubezenskega odnosa in konec ljubezni nastopita, ko eden izmed partnerjev pride do sklepa, da drugi v določenem pogledu, ki je za tega partnerja zelo pomemben, ni več dovolj dragoceno človeško bitje. Tako lahko na primer en partner za drugega izgubi svojo seksualno privlačnost.
Kaj zamenja ljubezen?
Namesto ljubezni lahko nastopi spoštovanje, ravnodušnost, prezir ali sovraštvo.
Ko en izmed partnerjev drugega ne zadovoljuje več v določenem pogledu, še vedno pa ima ostale pomembne kvalitete, takrat ljubezen svoje mesto odstopi spoštovanju. Če isti partner oceni, da ga partnerjeve vrednote in napake ne zanimajo več, namesto ljubezni nastopi ravnodušnost.
Če pa ima partner poleg svojih kvalitet tudi nesprejemljive pomanjkljivosti, zaradi katerih je v očeh svojega partnerja postal celo manjvreden, se začne odnos prezira. Ko na primer partner oceni, da ga je drugi prevaral in izdal oziroma da ga je zavestno in namerno ogrozil, ga ta začne doživljati kot hudobno osebo, zato ga začne sovražiti.
V vseh teh primerih ljubezen nenadoma ne izpolnjuje več kriterijev, ki so potrebni za ljubezen, zato odnos preraste v neko drugo vrsto odnosa. Sprememba kriterijev pogosto ne nastopi pri ljubljeni osebi, pač pa pri tistem partnerju, ki je prenehal ljubiti. Ljudje skozi čas spreminjamo svoje kriterije, na osnovi katerih ocenjujemo druge.
In če drugi nenadoma ne zadovoljuje več novih kriterijev, ki so potrebni za ljubezen, se ta ljubezen preneha.
Kaj je bistvo obstoja ljubezenskega odnosa?
V vsakem odnosu prihaja do boja med stalnostjo ljubezni – željo, da današnja ljubezen ostane enaka tudi jutri, čez en mesec, čez eno leto, deset let, skratka do konca življenja. Prav tako pa je prisotna težnja k spremembam, razvoju in rasti vsakega partnerja kot posameznika in njunega medsebojnega odnosa.
Ta boj med ohranjanjem obstoječega in sledenje spremembam je bistvo obstoja ljubezenskega odnosa. Ta nikoli ne prinaša absolutne varnosti, ampak zgolj zmanjšuje negotovost na sprejemljivo mero.
V praksi ljubezen med partnerjema implicira zvestobo. Če en partner po več kot desetletju srečnega partnerstva ali zakona odkrije, da ga je drugi prevaral s tretjo osebo, ga to razkritje privede do sklepa, da drugi partner ni takšen, za kakršnega se je predstavljal. Da torej ni takšen kakršnega pozna, kakršnega ljubi, temveč je po svoji naravi povsem drugačna in neznana oseba.
Ljubiti ne prenehata oba hkrati
Nikoli se ne zgodi, da bi oba partnerja istočasno prenehala ljubiti.
Vedno je en partner tisti, ki je bolj nezadovoljen in ki je prvi prenehal ljubiti. Vedno ostane ena stran, ki je zapuščena in se sooča z dejstvom, da še vedno ljubi nekdanjega partnerja. Takrat nastopi žalovanje za nečem, kar je nepreklicno izgubljeno, kar je bilo sestavni del intimnega sveta in nekaj, kar se ljubi.
Žalovanje je pravzaprav razveza od ljubljene osebe. Psihologi ugotavljajo, da je čas, ki je potreben, da žalovanje konča svoje psihične funkcije, približno šest tednov, ne glede na norme, ki jih postavljajo različne kulture ali popularno pravilo, da naj bi se zvezo prebolevalo polovico časa, kolikor je trajala.
Ljubiti nekoga pomeni spoznati ga takšnega, kot je, ga sprejeti kot celoto in ga doživljati kot pomembno osebo. Tako je tudi prekinitev odnosa zelo zahteven psihični manever. Žalovanje je boleč, vendar omejen in ne zelo dolg proces. Par mesecev po razhodu oseba popolnoma preneha ljubiti nekdanjega partnerja.
Težave nastanejo, če se proces žalovanja blokira – tipično za to je nesprejemanje dejstva, da je konec odnosa ljubezni in nadaljevanje življenja v upanju, da se bo ljubezen obnovila in nekdanji partner vrnil. Želja po maščevanju, poniževanju ali uničenju nekdanjega partnerja je dejanje sovraštva. In sovraštvo pogosto predstavlja še večjo povezanost z nekdanjim partnerjem, kot je bila ljubezen.
