Kot pripadnik moškega spola, sem bil vedno mnenja, da je poleg elementov obvezne opreme, kot so zaupanje, prijateljstvo, sposobnost sklepanja kompromisov in podobno, spolni odnosi tisti ključni in odločujoči faktor, ki dva uspe ali ne uspe povezati do te mere, da njuna partnerska zveza živi … večno? Ne vem, recimo raje dolgo.
Kaj se zgodi s starostjo in upadom spolne želje namreč nikoli nisem do potankosti razmislil. Kaj je takrat tisto vezivno tkivo med dvema?
Morda pri moškem željo po rednem spolnem stiku zamenja denimo želja po dobrem jabolčnem zavitku, pri ženski pa se pojavijo nadomestki v obliki torbice ali novih bisernih uhanov. Povsem možno, ampak po pravici povedano, ne vem zagotovo. Sem pač premlad, da bi segel tako daleč v sklepanju. Vem pa, da sem se morda zmotil že pri prvi predpostavki.
Če spolni odnosi niso odločilni faktor za dobro partnersko zvezo, kaj potem je?
Gotovo so redne in zadovoljive spolne prakse za obstoj neke stalne partnerske zveze potrebne, morda celo nujne, vendar iz lastnih izkušenj in iz povsem moške perspektive ugotavljam, da s tem, ko si zgolj potešil svojo partnerko, nisi opravil niti pol posla. Nekomu, ki cel dan skrbi za partnerjevo rit, zvečer pravzaprav sploh ne bo do seksa.
Kaj torej, če seks sploh ni odločilen faktor? Kaj če nima niti približno toliko teže, kot mu jo radi pripisujemo? Kaj, če je prava vrednost moža ali žene zgolj v tem, da od nas prevzame čim večji del opravil in nam na ta način olajša življenje?
Nezadovoljstvo s partnersko zvezo se rodi zaradi preobremenjenosti
Ja, morda se sliši grozno, ampak gotovo se velik del nezadovoljstva, ki ga doživljamo v določeni partnerski zvezi, rodi prav iz preobremenjenosti in prevelike zasedenosti. Tej sledi pomanjkanje prostega časa za hobije, sprostitev ter vse tisto, kar nas pač veseli.
Če osvetlimo zadevo z druge perspektive, se lahko vprašamo, če bi povprečna ženska lahko zapustila moškega, ki bi vsak dan skuhal kosilo, pomil posodo, opral in zlikal perilo, za nameček pa še posesal preproge in zdrgnil ploščice?
Preobremenjenosti sledi pomanjkanje prostega časa za hobije.
Za dober seks si konec koncev še vedno lahko omisli ljubimca. Takega, ki ne bo znal nič od naštetega, bo pa izurjen v povsem drugih stvareh. In seveda tudi ustrezno opremljen. Mar ne počenja veliko moških nekaj podobnega?!
Sam sem se vedno imel za precej urejenega moškega, ki zna popolnoma sam skrbeti zase in za svoje stanovanje. Nisem nemaren, po drugi strani pa bi težko rekel, da z veseljem čistim in pomivam. Toliko kot je pač potrebno, da je stanovanje še vedno urejeno in relativno pospravljeno.
In ker, po mojih skromnih ocenah, sodim nekako v zlato povprečje na skali pospravljanja, sem imel priložnost na lastni koži izkusiti življenje v zvezi s partnerko, ki se na tej isti skali nahaja na moji levi, kasneje pa tudi z osebo, ki je, vsaj kar se pospravljanja in urejenosti tiče, na tej skali usmerjena precej bolj desno od mene.
V partnerski zvezi ni hujšega občutka kot spoznanje, da si za vse sam
Življenje s prvo kandidatko je bilo milo rečeno neznosno, pri čemer je imel ‘konflikt hišnih opravil’ veliko vlogo. V zvezi ni hujšega občutka kot spoznanje, da si za vse sam in ko veš, da nihče ne bo posesal, pomil, pospravil ali pobrisal, če tega ne boš storil sam.
Dokler živiš sam in skrbiš zgolj zase, to seveda ni problem, ko prevzameš še skrb za partnerja, in eventualno otroka, pa stvari postanejo nevzdržne.
Začneš se spraševati zakaj je tako? Zakaj si lahko partner privošči precej večji delež počitka? Zakaj je njeno ali njegovo delo vredno več? Zakaj je vse breme prepuščeno meni? Od vseh teh vprašanj postaneš tečen in zagrenjen. Partner to opazi, vendar se ne spremeni. Ne zna, noče ali ne zmore. Pravzaprav je to povsem vseeno.
Konflikt preraste v spor, ta v zamero, ki nikoli ni razrešena. Nasprotno. Zadeve se kopičijo iz dneva v dan. Na koncu se prenesejo na vsa ostala področja partnerske zveze, tudi na tista, ki so prej funkcionirala povsem zadovoljivo.
Še seks se ti zdi, da je postal nekako … parazitski. Vse to te izčrpa do točke, ko lahko samo še dvigneš roke in brez občutka slabe vesti pustiš vse skupaj za seboj.
Preveč časa … zase?
Kasneje pa sem bil deležen povsem drugačne izkušnje. Ko je prišla ona, mi je spremenila življenje. Hiša je bila pospravljena, kosilo vedno na mizi, cunje oprane in zlikane še preden sem jih uspel dobro umazati.
Kmalu pa se je vse skupaj vrnilo kot bumerang.
Naenkrat sem imel več časa zase in svoje hobije. Več sem se lahko ukvarjal s športom, sprehajal po gozdu s svojim psom, pa pijače s prijatelji, koncerti … Naenkrat sem zaživel!
Kmalu pa se je vse skupaj vrnilo kot bumerang. Spoznal sem namreč, da sem se spremenil v, že ob sami misli me zmrazi po telesu, svojo bivšo. Znašel sem se na zidu, v katerega sem dolgo časa streljal tudi sam, le da so se vloge sedaj zamenjale.
Vendar, obogaten z znanjem preteklosti, ne bom pustil, da bi zadeve prerasle v kaj drugega kot popoldanski prepir.
Pomoč pri hišnih opravilih je odločilni dejavnik
V luči izkušenj lahko torej brez kančka dvoma zaključim, da je pomoč pri hišnih opravilih v partnerski zvezi velikokrat odločilni dejavnik skupnega življenja.
Vsem, ki se podate skozi življenje tako, da se z vso težo naslonite na partnerja, pa gre sporočilo: dober seks vas tokrat ne bo rešil. Raje ji (ali pa mu) za spremembo skuhajte kosilo. Prepričan sem, da bo partnerju leglo precej bolje kot orgazem. Trik pa je v tem, da slednji kljub temu (ali pa prav zato) nikakor ne bo izključen.
