
Po razočaranju se zgodi nekaj zanimivega. Ljubezni se morda še vedno veselimo, novim začetkom pa ne skočimo več tako hitro naproti.
Najprej opazujemo. Preverjamo občutek. Poslušamo, ali nam je ob nekom res prijetno ali samo znano. Nekdo nas je razočaral, zgodba se ni razvila, pogovor je obtičal, simpatija se je umaknila ali pa se je nekaj končalo drugače, kot smo si želeli. Srce še vedno ve, da si želi bližine, le malo bolj previdno postane.
To je povsem človeško. Po neprijetni izkušnji ni treba takoj z navdušenjem skočiti v novo spoznavanje, kot da se ni nič zgodilo. Včasih je že velik korak, da se v nas spet pojavi majhna radovednost. Da nekoga opazimo brez strahu. Da se ob sporočilu nasmehnemo. Da si dovolimo pomisliti, da nova zgodba ni nujno ponovitev stare.
Po razočaranju se najprej zapre pričakovanje
Po razočaranju se srce pogosto ne zapre v celoti. Velikokrat se zapre predvsem pričakovanje, da se lahko nekaj lepega razvije brez zapletov. Pogovor z novo osebo je lahko prijeten, fotografija simpatična, sporočilo prijazno, vendar se v ozadju vseeno pojavi previdnost.
Ne zato, ker bi bilo z nami karkoli narobe, ampak zato, ker nas izkušnje naučijo malo bolj paziti nase. Ta previdnost ima svoj namen. Pomaga, da ne hitimo, da ne verjamemo vsaki lepi besedi prehitro in da si vzamemo čas za občutek. Težava nastane šele, če zaradi pretekle izkušnje ne dovolimo več nobeni novi možnosti, da pokaže svojo pravo obliko.
➤ Spletne zmenkarije brez razočaranj: Kako filtrirati neresne iskalce že v 3 sporočilih?
Radovednost ni isto kot zaupanje na slepo
Radovednost po razočaranju ne pomeni, da moramo biti naivni. Ne pomeni, da pozabimo, kar se je zgodilo, ali da spet brez zadržka verjamemo vsem obljubam. Radovednost je precej bolj mirna. Pomeni, da ne zapremo vrat že ob prvem pogovoru, da si dovolimo nekoga malo spoznati in da ne odločimo vnaprej, kako se bo vse skupaj končalo.
To je lahko zelo zdrav način vračanja v spoznavanje. Brez velikih pričakovanj, brez pritiska in brez občutka, da mora vsako sporočilo takoj nekaj pomeniti. Dovolj je, da pogovor steče, da se v njem pojavi nekaj prijetnega in da se ob njem počutimo vsaj malo bolj odprto. Zaupanje se gradi počasi, radovednost pa je prvi korak, ki ne zahteva velikih obljub.

Nova oseba ni stara zgodba
Po razočaranju se hitro zgodi, da nove stike gledamo skozi tisto, kar nas je prej prizadelo. Če je nekdo izginil brez pojasnila, nas lahko tišina pri novi osebi hitreje vznemiri. Če je nekdo veliko obljubljal in malo naredil, smo lahko pri novih besedah bolj zadržani. Če je bila prejšnja zgodba nejasna, začnemo včasih nejasnost iskati tudi tam, kjer je morda sploh ni.
Preteklost nam lahko pomaga, da bolje poslušamo sebe, ni pa ji treba dovoliti, da napiše vsako novo zgodbo namesto nas. Vsaka oseba prinese drugačen ritem, drugačen način komunikacije in drugačen občutek.
Majhni koraki štejejo več kot velik pogum
Po razočaranju ni treba takoj nazaj v intenzivno dopisovanje, več zmenkov in velike odločitve. Včasih je dovolj, da se profil malo osveži, da odgovorimo na sporočilo, ki deluje prijetno, ali da se udeležimo kratke kave brez velikih pričakovanj.
Majhni koraki so pogosto bolj prijazni do nas kot veliki sklepi, da moramo zdaj nujno naprej. Takšni premiki niso majhni, če pridejo po obdobju, ko smo bili bolj zaprti vase. So znak, da se v nas spet prebuja nekaj živahnega, igrivega in odprtega.
Ko se vrne radovednost, se vrne občutek možnosti
Radovednost je pogosto prvi znak, da preteklost nima več vsega prostora. Morda še ni velike zaljubljenosti, morda še ni popolne pripravljenosti na odnos, morda tudi ni takojšnjega navdušenja. A pojavi se nekaj pomembnega: občutek, da pred nami niso samo stare zgodbe, ampak tudi nove. Da obstajajo novi pogovori, novi pogledi, novi ljudje in novi začetki, ki niso obremenjeni s tem, kar se ni izšlo.
To je lep trenutek. Ne zahteva hitenja in ne zahteva velikih odločitev. Dovolj je, da mu dovolimo obstajati. Po razočaranju si ni treba dokazovati, da smo močni, da smo vse že predelali ali da nas nič več ne boli. Dovolj je, da se počasi vračamo k sebi in novim začetkom dovolimo priložnost, brez pritiska, da se mora iz vsakega pogovora takoj razviti velika zgodba.
















