Že je tu januar in samski se lahko ponovno prepustimo mirnemu toku samskega življenja. Stresni december je mimo in kot obljubljeno, sledi poročilo o mojih dosežkih v decembru.
Razen redkih izjem si vztrajno dopovedujem in dvigujem ego s tem, da vsi veste o kakšnih velikih podvigih je govora. Za vse, ki ne veste, o čem govorim, si najprej preberite moj prvi članek o tem, kako je biti samski v decembru. Naj le povzamem: Moje praznično sprehajanje po Ljubljani bi naj izgledalo nekako tako, kot na zgornji sliki. Če se je res izteklo tako, pa preberite spodaj.
Rezultati decembrskega izziva
Na kratko – še vedno sem samski.
Ponovno sem si dokazal, brez večjih naporov, da bo prehod iz samskega stana v zvezo verjetno eden izmed težjih projektov v zadnjem času. Da bo zadeva bolj razumljiva, bom dogodke razdelil na spletne pripetljaje in moje Prešernove podvige (za tiste, ki ne veste, kaj to je – gre za ljubezenski podvig, ki se ne zaključi s srečnim koncem) v živo.
Spoznavanje preko spleta
Tukaj je bil moj načrt izpeljan do potankosti. Vzpostavil sem kontakt z več kot načrtovanimi petimi ženskami. Da, še vedno verjamem, da mora moški storiti prvi korak in tudi v naši naravi ni, da bi se pustili čakati. Prvo, kar sem ugotovil je, da je način komunikacije v direktni relaciji s starostjo izbrane srečnice.
Pogovor sem v začetku navezoval na izhodišča, ki mi jih je ponujal njen profil. Iskal sem vse možne skupne relacije, a kaj kmalu ugotovil, da bo tak način pogovora dokaj dolgočasen in na dolgi rok ne bo zbudil kaj dosti zanimanja, kaj šele, da bi pustil kakšen dolgotrajnejši vtis.
Torej, proti koncu decembra sem spremenil taktiko in vklopil egoistični pristop. Vseeno kaj ima napisano ona. Ima lepo fotko? To je to. Napisal testna sporočila, ki so se med seboj razlikovala in prav po marketinško testiral, kje bom požel največji odziv.
Ni šlo. V januarju se očitno vračam k staremu pristopu, saj očitno kavalir še vedno požanje več uspeha.
Podvigi v živo
Tu sem s prvim obiskom Ljubljane lahko potegnil črto, da se moji načrti ne bodo izšli po mojih pričakovanjih.
Prvi znaki poraza so se začeli kazati že ob sami hoji mimo stojnic. Vključila se je moja vzvišena drža, samoobrambno varovalo s pristopom, če ne dam možnosti, me tudi razočarati nihče ne mora.
Kot se spodobi smo zavili tudi v enega izmed ljubljanskih klubov in tam jo zagledam. Samo. Osamljeno. Mojo bodočo ženo, mati mojih otrok. Stopim do nje, pričnem pogovor. Vse se je poklopilo. Glasba ni bila preglasna, nobenega pijanega težaka, ki bi prekinil najin očesni stik in prostora je bilo ravno prav, da sva čutila bližino drug drugega.
Imel sem svojo noč, pogovor je tekel brez težav, moje šale so ji bile prikupne in oba sva našla velik skupni interes v potovanjih. Po dveh urah sva se že sama sprehajala po Ljubljani in se brez prekinitve pogovarjala do jutranjih ur, kjer sva se poslovila s perfektnim poljubom …
Včasih se je lepo izgubiti v domišljiji …
… lepo se je včasih malo izgubiti v svoji domišljiji, sploh če se ti to zgodi v družbi prijateljev, kjer ti stojiš kot steber in z izrazom na obrazu “srce je kakor kamen”.
Dejansko se je zgodilo sledeče: Kot se spodobi, smo zavili tudi v enega izmed ljubljanskih klubov in tam jo zagledam. Hladno se sprehodim mimo, zazrt v daljavo, kot da se tam skriva odgovor na vprašanje o smislu našega obstoja.
Ostane mi samo eno. Kar se da hitro pozabiti na december in januar s enakimi izhodišči izpeljati bolje.
Florijan
