Takoj, ko oddaš najmanjši signal, ki sporoča “rad te imam, zato te hočem le zase”, se spustiš na zelo tanek led. Izjemno hitro se namreč lahko zgodi, da ti je prilepljena etiketa posesivnega ljubosumneža, ki partnerki ne pusti dihati in jo pretirano omejuje. Če nisi psihopat danes, boš to sčasoma zagotovo postal, saj že danes kažeš zametke. “Kam grem in s kom se družim? Ha, kakšen psiho!”
Ta ničkolikokrat slišana zgodba se običajno nadaljuje s pogovorom prijateljic ob kavici in z nasveti, polnimi pretiravanja in napihovanja. “Dejansko te je vprašal, s kom si bila na kosilu? A mogoče misli, da si njegova last?”, “Jaz svojemu nikoli nisem polagala računov, s tem tipom nekaj ni v redu.” in “Danes te sprašuje s kom se družiš, jutri ti bo prepovedal izhode, pojutrišnjem te bo pa že tepel,” so pogosti argumenti deklet, ko se odpre tovrstna debata.
Ljubosumje postane nepremostljiva težava
Seveda ljubosumje v svojih izprijenih oblikah, ko dejansko poseže po vzvodih omejevanja, prepovedovanja in postavljanja ultimatov, hitro postane nepremostljiva težava.
Ko zadeva preraste okvirje znotraj katerih je možen kompromis in dogovor, potem nima smisla nadaljevati in vztrajati v takšnem razmerju. Vendar pa je ljubosumje samo po sebi v današnji družbi na tako slabem glasu, da se njegova razsežnost že ob najmanjših namigih kaže kot patološka.
Moški je ljubosumen, ko se boji, da bo izgubil
Sprašujem se, zakaj je temu tako? Zakaj je dekletom bolj kot ne dovoljeno prakticiranje tovrstnih praks, medtem ko je moški nemudoma ožigosan in označen kot tiran, ki bo s svojimi izpadi (ki to nemara sploh niso) peljal zvezo (in partnerko) v propad?
Lahko bi ga namreč osvetlili tudi z druge (bolj človeške) strani. Kot osebo, ki v današnji družbi in v času, ko nič več ni stalno, ko razpadajo neke tradicionalne partnerske vrednote in je seksualna revolucija ter svoboda zaživela v vsej svoji razsežnosti, občuti strah pred izgubo tistega, kar mu v življenju pomeni največ.
Gre za postavitev mej
Če je bilo izkazovanje znakov blagega ljubosumja še pred nedavnim simpatičen znak ljubezni in svojevrsten kompliment partnerki, se danes zdi, da je tovrstno ravnanje nemudoma interpretirano kot omejevanje osebne svobode in kot takšno nesprejemljivo.
Po drugi strani pa se ne zavedamo, da vsaka zveza dveh samostojnih subjektov že po naravi mora temeljiti na odrekanju določenih svobod ali praks, do katerih si si lastil pravico kot nevezan posameznik.
Gre torej zgolj za postavitev mej, ki jih morata partnerja določiti skupaj. Ne preko izsiljevanja, ultimatov in večnih prepirov, temveč s pomočjo pogovora in na reševanju konkretnih primerov. In na tem mestu ima tudi ljubosumje, v kolikor ga znamo zadržati v nekih razumnih okvirih, svojo funkcijo.
Ljubosumje = pomanjkanje zaupanja?
Ena izmed bistvenih težav ljubosumja je, da se močno prepleta z enim od temeljnih gradnikov partnerske zveze – zaupanjem. Pojav ljubosumja velikokrat kar enoznačno pripišemo odsotnosti ali pomanjkanju zaupanja, kar samo po sebi zamaje odnos.
Vendar zadeve seveda še zdaleč niso tako premočrtne. Vzroki za ljubosumnost so namreč precej širši in tudi njegova funkcionalnost ima verjetno precej večji domet, kot zgolj postavljanje barikad okoli partnerja.
Določena mera ljubosumja je koristna
Po mojem mišljenju in povsem v nasprotju z občim prepričanjem, je določena mera ljubosumja v razmerju zdrava in koristna. Po eni strani partnerju sporoča navezanost in predanost, z druge strani pa sporoča tudi njegove želje, pričakovanja ali strahove.
S tem velikokrat odpremo vrata do vsebin, ki bi drugače morda ostale skrite in potlačene nekje globoko v nas. Če se znamo s partnerjem o tem pogovoriti, namesto da ga označimo na eni strani za ljubosumneža in na drugi za pretirano ‘svobodnega’, lahko naš odnos prav preko simptomov ljubosumja poglobimo in se tako dodatno zbližamo na neki povsem novi ravni.
S partnerjem moramo deliti skupno mnenje
Dejstvo pa je, da moramo s partnerjem o teh zadevah deliti neko skupno mnenje že preden vstopamo v zvezo, kajti če že ob samem začetku stojimo na različnih bregovih, je naivno pričakovati, da se bodo težave rešile same po sebi. Nasprotno, v tem primeru se bo prepad najverjetneje še povečal.
Nadvse pomembno je torej, da imamo podobna pričakovanja ter želje kar se tiče odprtosti zveze, saj je le v tem primeru mogoč dogovor in kompromis, ki bo ustrezal obema članoma takšne zveze.
