Povod za tale prispevek je nek ženski pogovor ob kavi o preteklem vikendu. Ena med njimi navrže besede: “Čisto sem crknjena. Včeraj, ko sva prišla z dopusta, sem komaj uspela pospravit vse kovčke, oprat perilo, a danes me še čaka gora likanja.”
Na pripombo, da ne razumem njene utrujenosti po čudovitem tednu počitnic, se je vsul plaz besed. “Kakšne počitnice, prosim te?! Preden sva šla sem morala vse pospravit, pripravit najine kovčke, no, saj tam sem počivala, a ko sva prišla, spet vse ponovno v obratni smeri”.
Moja naslednja pripomba je izzvala pogled, ki ima samo eno opcijo: preprosto utihnit. In sem utihnila. A vprašanje je ostalo.
Ne gre za medsebojno razdelitev dela, ampak za to, da en partner prepusti skrb drugemu.
Pripravljanje kovčkov za partnerja. A si ne pripravi kovčka sam? Saj vendar najbolje ve, kaj potrebuje in želi vzeti s sabo na počitnice! Gre za odraslo osebo, ki mu nekdo pripravlja kovček za počitnice.
In ne, ne gre za medsebojno razdelitev obveznosti in dela, preden se odpravimo na dopust. Ampak za to, da en partner preprosto prepusti skrb za svoje stvari drugemu partnerju. Predvsem moški del populacije: “Saj žena najbolje ve, kaj potrebujem”.
Če pomislim, je to kar pogost pojav v odnosih med partnerji. Ne gre samo za dejanje, ampak nasploh ravnanje žensk v partnerskem odnosu, ki bolj kot na partnerski odnos, kjer bi naj bila partnerja enaka, spominja na odnos mama – sin.
Kaj se dogaja, ko partnerka postane “mama”?
Prvi alarm, ki opozarja, da imaš tak odnos, je, ko se do partnerja obnašaš kot do otroka. Z njim ravnaš kot z nezrelo, nezanesljivo, neodgovorno osebo, potrebno tvoje usmeritve, vzpodbujanja ali nadzora.
Morda je tvoj partner res takšen. Saj poznaš tiste “mamine sinčke”, ki se nikoli ne odtrgajo od “mamine kikle”, nikoli zares ne odrastejo. Vloga matere ti je bila morda vsiljena in je dejansko ne želiš.
Bolj verjetno pa je, da si takšno vlogo prevzela sama. Vlogo mame izražaš na naslednje načine:
1. Delaš stvari, ki bi jih partner moral narediti sam.
Pripraviš njegov kovček, ko greste na potovanje, pobiraš po tleh kopalnice njegove nogavice, jih obrneš in daš v pranje, očistiš njegove čevlje, pripraviš mu sendvič, ko se vrne iz igre tenisa; nastaviš mu sveže perilo, ko se vrne izpod tuša, ipd.
Ne govorimo o vzajemnosti, ko si s partnerjem deliš stvari in prevzameta vsak del svojih opravil (on očisti vse čevlje, ti zlikaš srajce). Ne gre za ustrežljivost, za vzajemnost v prevzemanju dela in obveznosti. Gre za prevzemanje njegovih opravil, kakor da jih sam ni sposoben opraviti.
2. V svoje roke prevzameš določena družinska opravila.
Meniš, da je tvoj partner nesposoben ali ni dovolj zanesljiv (seveda v skladu s tvojimi kriteriji), zaradi katerih določenih opravil ne more narediti sam.
Si ti vedno tista, ki vse naredi prav, on pa vse dela narobe?
Tako ga postaviš na isto raven kot otroke. Otroci v starosti niso sposobni izvajati določenih opravil – takoj, ko jih lahko, to od njih seveda pričakujemo. Naslednjič od partnerja pričakuješ, da bo odigral vlogo očeta in si presenečena, če ga otroci v tej vlogi ne sprejmejo ali ravnajo z njim kot ti.
Zavzameš stališče, da ti ta opravila narediš “pravilno”, “bolje”, medtem ko od partnerja tega ne moreš pričakovati. S tem vnaprej vsiljuješ svoje stališče kot edino pravilno. V vseh družinskih članih s tem vzbujaš občutek, da “očka pač ne zna narediti tega”, kar v njihovih očeh zmanjšuje očetovo vrednost in ga prikazuje kot nesposobnega.
3. Nenehne pripombe
Imaš samo en “prav”, eno “resnico” in ta je seveda – tvoja. Meniš, da tvoj partner ne ravna v skladu s pričakovanji ostalih, a v resnici ne ravna skladno s tvojimi pričakovanji.
Njegova mnenja so “napačna”, pri čemer v celoti zanemariš partnerja kot individualno osebo s svojim mnenjem, ki je lahko v celoti drugačno kot tvoje. Popravljaš njegove besede, mnenja, dejanja, usmerjaš njegovo ravnanje in njegove aktivnosti.
4. Nenehno opominjanje
Nenehno ga opominjaš na njegove obveznosti. Na posamezne dogodke, ki pričakujejo določeno ravnanje z njegove strani. Tukaj gre največkrat za tvoje zahteve ali pričakovanja, obljube, ki jih je dal, naloge, ki jih mora izpolniti ipd.
S svojim partnerjem ravnaš kot z osebo, ki ni sposobna samostojnega, normalnega miselnega procesa.
5. Kreganje “otroka”
Kregaš ga kot otroka, ki je s svojim nepremišljenim ravnanjem povzročil sebi ali drugim nekaj, kar ni pozitivno.
Če je prehlajen, ga kregaš, ker se ni dovolj oblekel, ko si mu to rekla. Če ga boli želodec, ga kregaš, ker je pojedel preveč hrane, ki mu škodi, kar ve, a si ne da nič dopovedati. Če je v službi izgubil pomemben projekt, ga kregaš, ker ni poslušal tvojega mnenja in odločno zastavil svoje pogoje dela že v začetku … Kako le, če se še tebi ne uspe zoperstaviti?
Je to res skrb za našega moškega? Zakaj to počnemo?
Ženske svoje ravnanje opravičujemo s “skrbjo” za našega moškega.
Partnerski odnos bi naj bil odnos med dvema odraslima in enakovrednima osebama, zato je trditev, da je odnos mama-otrok nekaj normalnega ni sprejemljiva. Včasih je takšen odnos vzpodbujen tudi s strani moškega. A v tem primeru najbrž res gre za nezrelo, neodgovorno, nezanesljivo osebo brez ciljev, ki noče prevzeti odgovornosti za lastno življenje.
Ženske večkrat opravičujemo takšno ravnanje s “skrbjo”. Skrb za moškega, ki ga imamo rade, je seveda normalna. Ali gre torej res samo za vprašanje “skrbi” za moškega? Ženske največkrat vnesemo v odnos takšno ravnanje, ker si želimo:
1. biti ljubljene s strani našega moškega:
Ga razvajamo, mu pomagamo, smo razumevajoče, kar se z njegove strani odrazi kot hvaležnost. V tem primeru največkrat ponavljamo vzorec iz otroštva, kjer je bilo materinsko ravnanje v glavnem pozitivno in deležno priznanja s strani drugih.
Pravzaprav pa gre za nezadostno ali neustrezno izražanje čustev med partnerjema ali nezadostno intimnost, ki jo ženska občuti v partnerskem odnosu. Hvaležnost moškega, izražena v začetku, ne reši problema pomanjkanja čustev in intimnosti med partnerjema.
2. dati moškemu občutek, da ga ljubimo:
Normalen odnos moškega do matere je, da jo ima rad in da ima mati rada njega. Če se poistoveti vloga partnerke z vlogo matere v njegovih očeh, bo prav gotovo začutil, da ga imamo radi. Če ženska materinsko skrbi za moškega, ta v tem odnosu ne vidi negativnih čustev do njega.
3. dati moškemu občutek naše nepogrešljivosti:
S takšnim ravnanjem ženske pogosto izsilimo svojo nepogrešljivost v življenju moškega, saj mu vzbudimo občutek, da je od nas odvisen. Čeprav je moškim všeč, da nekdo zanje skrbi, takšen odnos dolgoročno ne vodi v smeri zadovoljivega odnosa, ampak nezadovoljstva.
Kje tičijo razlogi, da do takšnega obnašanja v odnosu sploh pride? Nadaljevanje članka sledi kmalu.
Preberi še drug del članka: Zakaj se ženske postavljamo v vlogo matere?
