Preden človek, ki ima nekaj taktnosti in občutka ter ne želi samo provocirati s temami, ki vedno padejo na pregovorno rodovitna tla vseh mogočih debat o odnosih med moškimi in ženskami, kjerkoli javno izrazi svoje stališče glede varanja, je smiselno, da postavi okvirje ali meje vsemu, česar se bo dotaknil pri izražanju svojega mnenja. Posebej, če gre za varanje.
V tem primeru se nehote dotakne tudi bolečine določenih ljudi, ki je lahko še vedno zelo prisotna in sploh še ne stvar preteklosti. Seveda je bolečina povzročena tudi v primeru, če eden od partnerjev umre, a vseeno je pri varanju drugače.
Vzrok bolečine je velikokrat povezan s »krivdo« drugega partnerja. Povedano drugače, eden med partnerjema je »kriv« za povzročeno bolečino drugega partnerja, seveda z vidika slednjega partnerja.
Je za varanje kriv en ali oba?
Kadar človeka še vedno obvladuje predvsem določeno čustvo (naj bo to žalost, jeza, sovraštvo, ipd.), zelo težko racionalno razmišlja. Lahko bi rekli, da je v njem porušeno osebnostno ravnovesje. Tudi pri varanju je tako.
Izhodišča mojega razmišljanja o varanju
Sprejemljivost (ali nesprejemljivost, odvisno od vidika) določenih lastnosti odnosa med dvema človekoma je izključno njuna stvar. Sama gradita odnos in ta je samo odsev pričakovanj ter pripravljenosti in usklajenosti obeh partnerjev, da svoja pričakovanja uresničita. Seveda skupaj, ker gre za pričakovanja, ki so vezana na njun odnos in torej odvisna od obeh.
V tem je že glavna poanta moje usmeritve v tako delikatni temi in hkrati tako zelo odločilni v vsakdanjem življenju partnerjev, kot je to varanje. Ja, odnos gradita oba in oba sta vzajemno odgovorna za odnos.
To pomeni, da načelno ne priznavam »krivde« samo enega od partnerjev glede nesprejemljivosti ali odmikov v odnosu, ki sta ga pričakovala in ki sta ga zgradila (ali ga še vedno gradita) oba. Čeprav so lahko izjeme. A v povprečju gre za soodgovorno ravnanje obeh.
Vpliv okolja in okoliščin na varanje
Seveda izhajam iz okolja, v katerem se nahajamo. Drugačno okolje, tradicija, vzgoja, kultura in vera, oblikujejo tudi drugačen pogled na odnos moški ženska. Varanje ni v vseh okoljih enako obravnavano. Predvsem ne z vidika akterja v varanju – moški (v določenih okoljih varanje v primeru moškega ne »obstaja«) ali ženska (v določenih okoljih varanje v celoti nesprejemljivo za žensko).
Menim, da nima nihče pravice soditi nikogar glede njegovih ravnanj.
Ne moremo zares razumeti nekaj, kar nismo sami doživeli, sami spoznali. A tudi, če razumemo nekaj, nam še ne daje pravice, da sodimo. Torej ni pomembno izhodišče, da doživimo »enako» situacijo in v njej ravnamo drugače.
Zakaj ne? Zato, ker ni »enakih« situacij z vidika posameznikov. Še tako podobne situacije so različne, saj smo ljudje s svojimi izkušnjami, sistemom vrednot in okoliščinami, v katerih smo »zoreli« ali dejansko živimo, neponovljivi.
Dejansko je vsak splet okoliščin, vsak dogodek, vsak posameznik, vsak odnos dveh posameznikov enkraten. Zato ne sodim. Nikoli. Morda povem svoje mnenje, če ga oseba, ki mi je intimno blizu (ne s seksualnega vidika), pričakuje. A ne sodim. Enostavno nimam pravice.
Zakaj toliko besed o tem? Zato, ker je največkrat tako. Predvsem, kadar gre za varanje. Ljudje, zunanji opazovalci, prevzamemo stališče »žrtve«. Seveda tistega, ki je »žrtev« v naših očeh. Ljudje sodimo, a nam nihče ni dal pravice. Enostavno smo si jo vzeli. Kakor mrhovinarji, ki se hranijo z ostanki nečesa, kar sami niso sposobni uloviti.
Se izogibam odgovornosti za moje lastno razmišljanje o varanju? Lahko razmišljate na ta način. A dejansko gre za moje razmišljanje, moje razumevanje situacije, ki jo pomeni varanje. Čeprav tega nisem doživela. Nikoli. Kako vem? Pač vem. Ne, nisem naivna, čeprav sem idealist. Zato naj bo to samo moje razmišljanje o varanju.
Kaj sploh je varanje?
Varanje v glavnem pojmujemo kot spolni odnos enega izmed partnerjev s tretjo osebo. Seveda v tem primeru drugi partner ne ve (vsaj v trenutku dejanja varanja) za ta odnos. Obstajajo namreč partnerji, ki jim monogamnost v njihovi zvezi ni pomembna.
Lahko bi rekli »sodoben zakon«. A danes imam v mislih varanje kot nespoštovanje bistvene lastnosti odnosa dveh partnerjev, okrog katere sta se uskladila ali je bila ob vzpostavitvi zaveze k njuni zvezi normalno pričakovanje – to je monogamnost.
Moj partner je moj edini spolni partner. Torej varanja ni, če ne gre za vezo dveh partnerjev, ki bi naj bila monogamna.
Zame varanje ni samo spolni odnos. Varanje je namreč definirano s področjem spolnosti partnerjev. Vse, kar odražamo kot spolno bitje, je zame lahko predmet varanja ali pomeni varanje, če gre za nespoštovanje monogamnosti.
Torej je zame varanje tudi, če se na primer nenehno spogledujemo s sodelavko/ sodelavcem, če se dotikamo drugih žensk (predvsem počnejo to seveda moški), ipd. Varanje je (obstaja) znotraj monogamne zveze, čeprav ni prišlo do spolnega odnosa enega izmed partnerjev s tretjo osebo, ampak »samo« do kršitve monogamnosti na kateremkoli področju izražanja spolnosti dveh partnerjev.
Varanje se zame začne že pred samim dejanjem varanja
Varanje ni posledica ravnanja enega izmed partnerjev, ampak obeh partnerjev. V tem smislu ne govorim o krivdi, kadar gre za varanje.
Seveda so lahko izjeme, a v njih načelno ne verjamem. Tudi odnos s spolnim odvisnikom (zasvojenost s seksom), človekom, ki enostavno ne zna biti »zvest«, spregledamo že v začetku odnosa, če smo iskreni do sebe in s tem tudi do osebe, s katero začenjamo odnos. Načelno gre za eno izmed dobrih starih vrednot, ki so danes tako zelo nemoderne.
To je poštenost. Samo ta namreč predstavlja osnovo za iskrenost v odnosu in omogoča temelje vzajemnega zaupanja, ki je bistveno za odnos, če želi ta obstati in nadgrajevati samega sebe.
Kot vse ostalo, se tudi iskrenost začne pri nas samih. Najprej iskrenost do sebe, nato do ljudi okrog nas in do partnerja.
Takšen partner bo iskren tako do sebe, kot do partnerja glede svojih razmišljanj, občutkov, želja, čustev in seveda ravnanj. Zanj dejansko velja integriteta osebnosti oziroma usklajenost tega, kar misli in govori z njegovimi dejanji ali ravnanjem.
Če smo že v začetku odnosa s partnerjem izhajali iz tega izhodišča, potem nismo delali kompromisov, ki nimajo nobene dejanske podlage za čustven odnos dveh ljudi (n.pr. materialno stanje, lepota, ipd.). Morda je še pomembnejše, da smo vedeli, kaj želimo in da smo dejansko »dobili«, kar smo želeli.
Možnosti varanja v odnosu so precej večje, kadar vzajemna iskrenost in zaupanje nista del spoštovanja partnerja ob nas, kar mora veljati za oba partnerja že od samega začetka njunega odnosa.
Iskrenost in zaupanje se namreč ne more graditi samo s strani enega med partnerji, čeprav je lahko ta v svojem prepričanju iskren. Tako, kot se odnos dveh ljudi ne gradi samo s strani enega med njima. Čeprav imamo lahko včasih občutek, kakor da odnos obvladuje samo eden med partnerjema (določa osnovne značilnosti odnosa, življenja, ipd.), to ni možno, če mu tega ne dovoljuje drug partner s svojim ravnanjem.
Tudi »žrtve« v odnosih so včasih samo navidezne. Dejansko se »hranijo« z bolečino, saj na ta način obvladujejo tiste, ki so jih prizadeli. Zame je nenehno vzbujanje »občutka krivde« prav tako oblika nasilja, kot na primer verbalno nasilje, le da prikritega.
Možnost za varanje se poveča, če …
Neprimerno večje možnosti za pojav varanja v partnerskem odnosu obstajajo tudi takrat, kadar je privlačnost med partnerjema predvsem telesna ali gre morda v prvi vrsti za poželenje in ne toliko ljubezen.
Zgolj telesna privlačnost ni dovolj!
Dejansko nas mora privlačiti človek kot celota, kot paket, odnos, ki ga imamo z njim oziroma, kako se počutimo ob njem ali enostavno, kako občutimo sebe kot človeško bitje ob tem človeku. Človek je v tem smislu celota misli, čustev, občutij, duhovnosti, duševnosti, ipd.
Morda je v začetku telesna privlačnost tista, ki najbolj »zagori«, a tako kot zagori, tudi najprej ugasne. Težko »netimo« strast samo na podlagi telesne privlačnosti skozi vsa leta partnerskega odnosa.
Če je bila telesna privlačnost tista, na kateri smo zgradili odnos, se lahko kmalu (kadar se telesno več ne privlačimo ali ne privlačimo tako zelo) poruši temelj, na katerem odnos sloni. Nobenega dvoma ni, da je privlačnost bistvena za odnos. Mora biti tisto »nekaj«, kar daje metuljčke v trebuhu vedno znova in znova.
Neskladnost v odnosu
Zaradi neskladnosti med partnerjema prihaja v razvoju odnosa med njima do razhajanj, ki so lahko sčasoma tako velika, da postanejo dejansko nepremagljiva.
Morda oba partnerja celo iskreno želita uspešnost zveze kot takšne (ne nujno samo zato, ker načelno ne preneseta neuspeha), morda se nekaj časa celo trudita s komunikacijo med njima.
Odvisno od tega, kaj predstavlja neskladnost v njunem odnosu, lahko izboljšata s komunikacijo med sabo odnos do tolikšne mere, da vzpostavita temelje trajnemu ljubezenskemu odnosu.
Če je vzrok neskladnosti med njima takšen, da ne more preseči razlike med njima, verjetno na določeni točki odnehata. V tem primeru, če nadaljujeta svoj odnos, imata velike možnosti, da se pojavi tudi varanje.
Varanje ni posledica samo neskladja v spolnosti med partnerjema. Največkrat so bolj bistvena neskladja izven področja spolnosti, čeprav so slednja za zadovoljujoč odnos med partnerjema prav tako bistvena.
Morda je še ena bistvena lastnost, ki bi jo moral imeti partnerski odnos. V trenutku, ko govorimo o »midva«, takrat, ko sva par in gradiva najin partnerski odnos, ker je ta za naju pomemben, se morava odločiti o spolni zvestobi.
Ne verjamem, da lahko ima partnerski odnos ustrezno intimnost, varnost zaupanja in iskrenost, če v tako pomembno področje odnosa, kot je spolnost partnerjev, vključimo nekoga drugega.
Monogamnost je zame za partnersko zvezo eden izmed bistvenih pogojev njene uspešnosti.
Če se torej odločimo za partnerski odnos, potem se odločimo tudi za enega spolnega partnerja. Na področju spolnosti smo največkrat najbolj razgaljeni in najbolj ranljivi.
Gre za najbolj intimno področje nas samih. Zato je varanje med vsemi oblikami »prevar« v partnerskih odnosih uvrščeno tako visoko glede tega, kako zelo prizadene partnerja ob nas. Zato ga nekateri ne morejo dejansko nikoli preseči ali odpustiti.
Varanje je posledica, ne vzrok
Kakorkoli gledam na varanje, je v glavnem vedno samo posledica v odnosu, ki ni takšen, kot mora biti odnos med dvema partnerjema ali ni zadovoljujoč za partnerja. Ne verjamem namreč, da lahko ima en partner čudovit odnos, drugi pa ne. Na ta način je zame varanje izhod, ki ga izbere eden izmed partnerjev.
Varanje je posledica cele vrste neskladji.
Varanje ni posledica samo ne zadovoljujoče spolnosti med partnerjema. Torej varanje ni samo iskanje izpopolnitve v ne zadovoljujočem spolnem življenju partnerjev, čeprav se morda v prvem trenutku ali na zunaj to tako odraža.
Hkrati zame odnos med partnerjema ni zadovoljujoč za oba, če ni zadovoljujoč tudi na področju spolnosti med njima. Samega pomena spolnosti za zadovoljujoč odnos se premalokrat zavedamo. Predvsem ženske.
A neskladnost v spolnosti lahko partnerja, ki imata drugače ustrezen, zadovoljujoč odnos, rešita v skladu s tem v obojestransko zadovoljstvo.
Seveda prinese življenje trenutke, ki negativno vplivajo na spolnost partnerjev. A ravno kvaliteta njunega odnosa je tista, ki v takšnih trenutkih pripomore, da obvladamo probleme na način, ki ne prizadene nikogar v odnosu.
V tem primeru torej ne poiščemo »rešitve« v varanju. Bistveno je, da nam zaupanje daje varnost v odnosu. Torej smo lahko tudi v takšnih situacijah iskreni drug z drugim.
Včasih smo v nekem »krču« znotraj nekega odnosa. Odnos nas ne zadovoljuje na ustrezen način oziroma, kot si želimo za partnerski odnos. Čeprav se tega zavedamo, ne naredimo nič. Morda iščemo izgovore, zakaj ostajamo v takšnem odnosu. Otroci, premoženje, drugje je še slabše (ali saj ni tako zelo slabo). Vse samo izgovori.
V bistvu gre za strah pred spremembo. Dejansko se vsaj na podzavestni ravni zavedamo, da smo se nehali »boriti« za ta odnos; enostavno smo se prepustili toku življenja. Zame osebno je to eden izmed kompromisov, ki jih ne želim v svojem življenju. Ker ne gre samo za naše življenje, ampak tudi življenje partnerja, človeka ob nas.
V takšnih primerih smo sami nezadovoljni in projiciramo nezadovoljstvo skozi razne oblike polnjenja praznin v sebi.
Ženske pogosto s hrano, pretiranim kupovanjem, čiščenjem ali raznimi oblikami perfekcionizma, ki vsaj na zunaj preprečuje ostale (morda v posameznih trenutkih tudi nje same), da imajo »popolno« življenje. Moški s pretiranim pitjem, lenobo ali varanjem. A praznine se ne morejo zapolniti z nečim, kar je izven nas. Dejansko se s tem še poglabljajo.
Morda v nekem določenem trenutku celo zasovražimo sami sebe ali največkrat partnerja ob sebi, ker smo ujeti v odnos, ki ga v bistvu ne želimo. Gre za iskanje krivca za našo lastno nesposobnost prevzeti odgovornost za svoje življenje v svoje roke. Najbolj ironično je, da bi lahko našli, tako sami kot partner ob nas, srečo v odnosu z neko drugo osebo.
Še bolj ironično je, če si lažeta oba partnerja. Oba se zavedata praznine odnosa, ki ga imata, a ne naredita ničesar. Dejansko ne premoreta osnovne mere iskrenosti do sebe. A praznino, navidezno »srečno« družinsko življenje, občutijo otroci. Njih ne morete prevarati.
Toplina, intimnost, nasmeh, dotik ne more biti predmet igre znotraj družine. Maske, ki padejo takrat, ko smo »sami«, delajo nedvomno globoke brazde v dušah naših otrok. Predvsem pa v njih oblikujejo vrednote, ki to niso, in vzorce ravnanj, ki niso vredni zares človeškega v nas.
Velikokrat je ravno dejanje varanja tisto, ki tehtnico prevesi na drugo stran.
Čeprav ni bil odnos zadovoljujoč, smo vztrajali v njem. Varanje kot posledica ne zadovoljujočega odnosa namreč poseže na tako pomembno področje intimnosti dveh partnerjev, da ga marsikdo ni zmožen preseči ali odpustiti.
Če si v tem trenutku prizna, da je varanje samo posledica dejansko ne zadovoljujočega in praznega odnosa, ne bo iskal krivca za samo dejanje varanja. V tem primeru ima možnost, da nadgradi odnos s partnerjem, če oba ugotovita smiselnost tega, ali ga konča.
Oboje je najboljše, kar lahko izide iz takšne situacije. V obeh primerih je potrebno razrešiti tudi zadevo z odpuščanjem. Če ne iščemo krivca, lažje odpustimo in nadaljujemo v življenju.
Varanje je boleča izkušnja, a verjetno nekaj, kar se je moralo zgoditi.
Seveda lahko pride do varanja tudi v primeru, ko je odnos zadovoljujoč. Največkrat se to zgodi v življenjskih situacijah, kjer zaradi spleta okoliščin izgubimo oporo v partnerju, ali pride do začasnega neravnovesja v osebnosti enega izmed partnerjev, ki vpliva na začasen »umik« ali »blokado« v intimnosti in zaupanju, ki je drugače značilno za odnos.
V tem primeru je varanje predvsem odraz nemoči partnerja, ker izgubi občutek obvladovanja neke situacije ali možnosti vplivanja na spremembo situacije, ki ni pozitivna. Ravno kvaliteten, intimen odnos je tisti, ki lahko preseže tudi varanje in morebitne negativne posledice varanja za odnos. Karkoli smo, smo samo ljudje. In delamo napake. Partner, ki ne razume človeka v nas, tudi ni vreden partnerskega odnosa z nami.
Zame je v celoti nesprejemljivo varanje, ki ima opravičilo v naši lastni nesposobnosti premagovanja želje, strasti ali potrebe po trenutni zadovoljitvi.
Odraža namreč ravnanje človeka, ki bo postavil v enakovreden položaj intimnost in zaupanje znotraj odnosa, ki ga je gradil daljši čas, ter trenutek občutka lastne samozadostnosti.
Dejansko gre za ego ali reševanje lastne notranje frustracije (kompleksa, ne samospoštovanja, ne samozadostnosti). Če lahko zadovoljujoč odnos s partnerjem postavim na kocko, potem zame dejansko ni dovolj pomemben (ali dovolj zadovoljujoč). Bistveno sporočilo, ki smo ga z varanjem dali partnerju.
Za konec ….
Ne moremo metati vsa varanja v isti koš. Ne moremo enostavno pripisati varanju in akterju samega varanja vse krivde, da je do varanja prišlo. O krivdi ne bi smeli govoriti, če gre za varanje.
Varanje je posledica in ne vzrok nesoglasij v partnerskem odnosu. Kot takšno je sporočilo, ki nas bo morda premaknilo, da bomo končno naredili nekaj v partnerskem odnosu, ki ni zadovoljujoč. Zavedati se moramo, da se varanje dejansko zgodi že pred samim dejanjem varanja. Le da si tega največkrat ne priznamo.
Varanje je posledica in ne vzrok nesoglasij v partnerskem odnosu.
Hkrati ne moremo pri presojanju samega varanja pozabiti na partnerja kot človeka. Ker je varanje lahko včasih samo napaka. Ker smo ljudje. Ker ne znamo v nekem določenem trenutku drugače, a zaradi nekega razloga se ne moremo obrniti na partnerja.
Če odpustimo in nadaljujemo, potem pozabimo, da smo bili prevarani. Če smo varali, ne smemo nikoli pozabiti, da nam je bilo odpuščeno zaradi tega, ker imamo ob sebi človeka, ki nas je tudi takrat, ko je bil prizadet, razumel. Ne govorim o hvaležnosti, govorim o izkušnji in spoznanju, kaj smo skoraj izgubili.
Ker je varanje »napaka«, ki se seveda ne sme ponavljati.
