Ljudje se zaljubljajo v vseh starostnih obdobjih, za to ni omejitve. Je pa res, da se ljubezen v najbolj primitivni obliki dogaja že v otroštvu. Tiste najbolj intenzivne oblike pa se razvijejo v puberteti in mladosti.
To obdobje, je obdobje iskanja samega sebe, oblikovanja lastne identitete in prav zato je to obdobje najbolj občutljivo in krizno. Takrat namreč ljudje prihajajo v stik z različnimi življenjskimi situacijami, ki jim niso niti najmanj znane. V raznoraznih življenjskih vlogah preizkušajo lastne sposobnosti in svoje reakcije. Gre za odkrivanje lastnega jaza in spoznavanje sebe.
Prva ‘ljubezen’
Zaljubljanje mladih je iluzija, ki je zasnovana na projekciji svoje še nezrele in ne dovolj oblikovane predstave o ljubezni.
Fant in dekle projektirata svoje fantazije o drugi osebi in medsebojnem odnosu na objekt zaljubljanja, ki so najpogosteje nerealne in neuresničljive. Ne glede na to ali sploh obstaja dejanska “izvedba” odnosa, je pomembno že samo doživetje. Torej, sama zaljubljenost in doživljanje občutkov, ki sodijo zraven, tudi tistih negativnih.
To pač sodi k odraščanju in čustveni oziroma psihični zrelosti. Vsaka nova lekcija zaljubljanja in razočaranja je nova lekcija o resničnem življenju. Ta proces lahko poteka v vsakem življenjskem obdobju, ker vsi, ne glede na starost, delno živimo v svetu domišljije, ki nam pomaga prebroditi “kruto” vsakdanjost. Vsakič se torej znova soočimo z resničnostjo in “trdnimi tlemi”.
Razlika med biti zaljubljen in ljubiti
Zaljubimo se večkrat, hitreje, za krajši čas in hitreje smo sposobni zaljubljenost preboleti oziroma pozabiti.
Zaljubimo se v idealno predstavo o tem, kako partner izgleda. Čutimo metuljčke v trebuhu. Pogosto osebo, v katero smo zaljubljeni, niti ne poznamo dobro. Gre za začetno fazo spoznavanja druge osebe in traja od nekaj dni do nekaj mesecev.
Če gre vse po pozitivnem planu se iz zaljubljenosti rodi ljubezen – začnemo ljubiti. Ljubezen predstavlja globlji, dolgotrajnejši odnos. Zavedamo se partnerjevih nepopolnosti, a jih vseeno sprejmemo. Ko ljubimo, čutimo povezanost, stremimo k istim ciljem in željam.
Zaljubljanje je pomembno že zato, da lahko dozorevamo in nekoč nekoga resnično ljubimo, in sicer takšnega, kakršen je, in ne takšnega, kakršnega si ga zamišljamo oziroma želimo, da bi bil. V tem je temeljna razlika med zaljubljenostjo in pravo ljubeznijo.
