V začetnih fazah spoznavanja se pogosto zgodi, da se dva človeka znajdeta v istem pogovoru, a v zelo različnem notranjem svetu.
Eden govori sproščeno, deli zgodbe, misli in občutke, drugi pa ostaja bolj zadržan, previden in opazuje. Takšna razlika hitro sproži vprašanja. Ali je nekdo bolj zainteresiran? Ali drugi kaj skriva? Ali se preprosto ne ujemamo tako dobro, kot smo sprva mislili? Ta dinamika je izjemno pogosta in povsem človeška.
Razlike v hitrosti odpiranja niso znak napačne povezave, ampak odraz osebnostnih razlik, temperamenta in izkušenj. Ko tega ne razumemo, lahko začnemo stvari jemati osebno, se zapirati ali se celo umaknemo. Ko pa razumemo, zakaj se to dogaja, postane spoznavanje veliko bolj mirno, sproščeno in predvsem pošteno do vseh vpletenih.
Temperament določa naš osnovni ritem
Temperament je ena izmed tistih lastnosti, ki jih ne izberemo, ampak jih prinesemo s seboj v življenje. Določa, kako hitro se odzivamo na nove situacije, kako intenzivno doživljamo čustva in kako hitro vzpostavljamo stik z drugimi ljudmi. Nekateri so po naravi bolj odprti, zgovorni in spontani. Odpiranje je za njih naravno in pogosto je to njihov način povezovanja.
Drugi pa potrebujejo več časa. Ne zato, ker bi bili hladni ali nezainteresirani, temveč ker se počutijo varno šele, ko imajo dovolj informacij, izkušenj in občutka stabilnosti. V spoznavanju to pomeni, da se nekdo odpre že v prvih pogovorih, drugi pa šele po več srečanjih. Noben od teh pristopov ni boljši ali slabši, sta le različna.
➤ 5 preprostih korakov za uspešen prvi zmenek
Občutek varnosti se ne gradi pri vseh enako
Za nekatere ljudi je pogovor tisti prostor, kjer se ustvarja bližina. Ko govorijo, razmišljajo in delijo, se povezujejo. Zanje je odprtost način, kako preverijo, ali se z nekom ujemajo. Če lahko govorijo sproščeno, se počutijo varno. Drugi pa varnost gradijo drugače.
Opazujejo, kako se nekdo obnaša skozi čas, ali je dosleden, ali spoštuje meje, ali daje občutek stabilnosti. Takšni ljudje se pogosto odprejo šele takrat, ko imajo občutek, da odnos stoji na trdnih temeljih. Razlika v teh pristopih pogosto vodi v nesporazume, če jih razumemo kot znak večje ali manjše naklonjenosti.
Hitrost odpiranja ne pove ničesar o globini čustev
Ena najpogostejših zmot v spoznavanju je prepričanje, da hitrejše odpiranje pomeni več čustev. V resnici to zelo redko drži. Nekdo lahko govori veliko, a še vedno ostaja na površini. Drugi pa lahko govori malo, a doživlja stvari zelo globoko. Raziskovalci odnosov opozarjajo, da ljudje čustva izražamo različno.
Nekateri jih takoj ubesedijo, drugi jih najprej predelajo v sebi. To ne pomeni, da eni čutijo več ali manj, ampak da imajo drugačen notranji proces. Ko to razumemo, se zmanjša potreba po primerjanju in iskanju dokazov, kdo je bolj ali manj vpleten.
Pretekle izkušnje oblikujejo našo previdnost
Na hitrost odpiranja močno vplivajo tudi izkušnje iz preteklosti. Če je nekdo doživel razočaranja, nerazumevanje ali zavrnitev, bo morda bolj zadržan. Takšna previdnost ni zaprtost, ampak način samozaščite. Gre za naraven odziv, ki se razvije, ko se želimo izogniti ponovni bolečini.
Po drugi strani lahko oseba z več pozitivnimi izkušnjami zaupanja hitreje stopi bližje, ker ima notranjo izkušnjo, da se odprtost lahko konča dobro. Oboje je razumljivo in človeško. Ko v spoznavanju upoštevamo tudi ta ozadja, postanemo bolj potrpežljivi in manj nagnjeni k hitrim zaključkom.
Kako sprejeti razlike in ostati zvest sebi
Najbolj zdrava pot v spoznavanju je, da ostanemo zvesti svojemu ritmu, hkrati pa spoštujemo ritem druge osebe. Ni potrebe, da se silimo v hitrejšo odprtost ali da zaviramo sebe zato, da bi se prilagodili. Prava povezanost nastaja tam, kjer sta oba lahko to, kar sta.
Ko razumemo, da se ljudje odpiramo različno hitro, izgine velik del notranjega pritiska. Ni več potrebe po nenehnem ugibanju, analiziranju in preverjanju signalov. Spoznavanje postane bolj sproščeno, bolj naravno in bolj pristno. In prav v takšnem prostoru imajo odnosi največ možnosti, da se razvijejo v nekaj trdnega in lepega.
