Včasih se vprašam, če smo res tako hudo preprosti in predvidljivi, ko pride do odnosov z nasprotnim spolom. Ne morem verjeti, kako se to samo od sebe potrjuje znova in znova.
Tokrat se sprašujem, zakaj moški nikoli ne pokličejo nazaj in domala izginejo iz obličja Zemlje, medtem ko po drugi strani ženske, kljub neutrudnemu “kloftanju” samih sebe in polivanju z ledeno vodo, ne zdržimo brez vsaj delnih pričakovanj in posledično razočaranj? V čemu je trik?
Prvi stik – klepet – kaj sledi?
Za začetek si zamislimo naslednjo situacijo: Imamo zanimivega gospodiča in privlačno gospodično. Pred kratkim sta se po naključju usode spoznala preko XY osebe oziroma sta se znašla v določenem trenutku na določenem kraju in navezala tisti slavni prvi stik.
V točno tem trenutku vesta le eno: Drug drugemu sta prijetna kar tako, po občutku in nobeden izmed njiju še ne goji nikakršnih pričakovanj ali želja do drugega.
Izmenjata nekaj prvih besed, ki se kaj kmalu prelevijo v klepet o vsem mogočem. O vsem na tem svetu in neverjetno, kako zabavna in zanimiva se zdita drug drugemu. In prav zato izmenjata telefonski številki ali pa pustita prvo srečanje v lepem spominu, brez obljube ponovnega snidenja.
V slednjem primeru se bo ženska, če ji je dotični moški resnično privlačen, dokaj upirala, da ga ne bi nekako poiskala, čeprav ve, da mora iskanje vnovičnega kontakta prepustiti moškemu – tako narekuje spolna tradicija, ki nezapisana vseeno vodi naša življenja.
Prvi stik lahko gre v dve smeri: Ali si izmenjata telefonski številki ali pa ne.
Podobno velja za prvi primer, v katerem sta naša junaka izmenjala telefonski številki, saj bo naša junakinja verjetno prav težko zdržala, da ne bi sama odtipkala tistih devet številk in poklicala. Če pa je bolj konzervativne sorte, pa bo nestrpno čakala in umirjala pobesneli srčni utrip ob vsakem sms-u, ki ga bo v kratkem prejela. Temu stanju pri ženskah rečemo muka, pri moških pa po navadi še ne opazimo sprememb čustvovanja ali obnašanja.
In kaj sledi?
Fazi prvega stika sledi (logično) tista, ki vsebuje naslednje srečanje, po vsej verjetnosti dogovorjeno. Ker je bil očitno prvi stik uspešen, oba čutita potrebo po tem, da bi se še enkrat znova videla. Pogosto niti ne vesta natanko zakaj, saj si želita drug drugega za zdaj le spoznati nekoliko bolje.
In v primeru, da je bilo tudi drugo srečanje uspešno in se je privlačnost med moškim in žensko okrepila, sledi vprašanje. Kdaj se bosta znova videla? Če je oba ta nov odnos prevzel, se bo naslednje srečanje zgodilo v kratkem, po možnosti celo naslednji dan. Čutila bosta neznosno potrebo po skupnem preživljanju časa, ne glede na to kaj počneta.
Ko pride do “Y-moment-a” morda samo prijateljstvo
Če pa je med tem skupnim druženjem prišlo do momenta, ki ga bomo imenovali ‘Y-moment’, torej do trenutka, ko je moški ugotovil, da bi zadeva lahko postala nekoliko bolj resna, morda vodila v sproščene zmenkarije, morda pa le prijateljstvo oziroma je v nekem trenutku opazil na ženski junakinji tega povsem izmišljenega primera neko neprijetno podrobnost, potem je z vso zadevo konec. Popolnoma.
Y-moment je trenutek, ko moški ugotovi, da so zadeve resne.
Lahko gre le za droben gib, kako si vedno popravlja lase ali pa kako je izrekla kakšno besedo, morda pa le zato, ker si v kavo z mlekom vsuje rjav sladkor, ne pa belega, ni pomembno. Y-moment namreč zaznamuje trenutek ‘razsvetljenja’, ko moški ugotovi, da ga je ženska preprosto nehala privlačiti, kar je zanimivo, pa je to, da ženska nikoli ne more vedeti, kdaj točno se je zgodil tale neslavni Y-moment.
Ko on ne pokliče več, ona pa misli, da bo
Vsa zadeva se zna od te točke naprej pošteno zakomplicirati. Še posebej, če je v ozračju obvisela nekakšna kvazi obljuba klica ali pa ponovnega snidenja, do katerega pa nekako ne pride, saj moški ne pokliče več. Ženske pa … kaj le?! Prvih nekaj dni se slepimo, da bo še poklical. Potem pa nam čez čas potegne, da si je očitno premislil in pričnemo tuhtati zakaj, kaj smo naredile takšnega in kaj, za boga, je narobe z nami.
Nekatere bolj direktne se soočijo z moškimi, ki ne pokličejo in dobijo v odgovor vedno en in isti izgovor. “Trenutno se ne želim vezati ali navezovati na kogarkoli, nisem pripravljen.” In če imamo srečo, naletimo še na kompleksnejšo obrazložitev: “Sem bil v zvezi in sem bil prizadet.”
Hej, fantje, novico imam za vas! Praktično vsak je bil že kdaj v zvezi in ker se te po navadi končajo tako, da je vsaj eden izmed partnerjev prizadet, to ni nič novega. Sprijaznite se že enkrat, najprej s preteklostjo in nato še sami s seboj. Nalaganje že tisočkrat znova slišanih istih izgovorov, ki poskušajo uboge, nebogljene ženske obvarovati pred tem, da jim poči srce, že passé in prav nikomur ne koristi.
Zakaj torej moški ne pokličejo, ženske pa vedno pričakujemo preveč?
Moški ne pokličejo, ker ne marajo globokih pogovorov, ženske pa pričakujemo preveč, ker dobivamo pozitivne signale.
In tukaj je odgovor na poglavitno vprašanje. Moški ne pokličejo in zbežijo, ker se ne znajo direktno soočati z neprijetnimi situacijami in ne marajo globokih pogovorov. Ženske pa vedno pričakujemo (po mnenju moških) preveč zato, ker po navadi dobimo kup pozitivnih signalov od moških, dokler se nekega dne preprosto ne ugreznejo v zemljo.
Ampak povem vam: “You can run, but you can’t hide” (lahko bežite, ne morete pa se skriti). Nekega dne se vse obrne. 🙂
