O samozavesti je vsepovsod polno raznih zapisov. Glede na količino dostopnih materialov na to temo bi lahko celo dejali, da je prav samozavest eden od bistvenih vidikov, ko se pogovarjamo o človekovem duševnem ustroju.
- Kaj je samozavest?
- Na kaj ciljamo, ko komu zaupamo, da nismo dovolj samozavestni?
- Kaj je mislil npr. kolega, ko nam je omenil, da mu manjka samozavesti?
Samozavest je prepričanost v svojo stvar
Prepričanost v to, kar smo. Gre za zavedanje, da pripadamo temu trenutku, da je ta svet tudi naš in da imamo vso pravico, da zasedamo prostor na tem svetu tako, kot ga zasedamo.
Ko nekomu povemo, da nam manjka samozavesti, mu sporočamo, da ne zaupamo v lastne sposobnosti voditi oz. imeti razvoj situacije pod nadzorom tako, da se bo na koncu vse dobro izšlo.
Osrednji izziv pri pomanjkanju samozavesti je, da preprosto ne moremo biti uspešni, še manj pa srečni v življenju, če ne posedujemo razumnega prepričanja v lastne sposobnosti.
Ljudje radi sledimo tistim, ki zaupajo vase in v svoje sposobnosti. Sledimo pač tistim, ki vedo, kaj počnejo in ki zaupajo, da bodo svoje tudi dosegli.
Žal moram zapisati tudi na podlagi lastnih izkušenj pri delu z ljudmi, da ima res veliko ljudi manko samozavesti. Lahko se sicer pogovarjamo o razlogih, vendar to ne spremeni samega dejstva.
Malo je treba, da človek stopi iz povprečja
A na nek način je to za nas dobra novica. Že zelo malo je namreč treba, da človek izstopi iz povprečja. Zelo malo je potrebno, da ljudje v sočloveku zaznajo ta vidik. Takšna oseba nato prav zato, v njihovih očeh, naravno izstopi iz množice.
Ljudje samozavest „berejo“ v naših oblačilih, barvi glasu, načinu govorjenja, govorici telesa itd. Ko se spreminja naša samozavest, se spreminjajo tudi naše navade, vzorci, naše razmišljanje. Ljudje, s katerimi smo se prej radi družili, nas kar naenkrat začnejo motiti, njihove ideje pa se nam ne zdijo več tako briljantne.
V trenutku, ko začnemo samozavest načrtno razvijati, se nam bo zazdelo, da se okolica začne upirati. Kar naenkrat od vsepovsod začnejo deževati nasveti o tem, kaj je potrebno storiti in kaj ne, kako je prav in kako ni, predvsem pa vedno večkrat začnemo na svoji koži čutiti moč človeške nevoščljivosti.
Dve plati samozavesti
Pri razmišljanju o samozavesti, govorimo pravzaprav o dveh ločenih stvareh. Na eni strani imamo predstavo o tem, kako nas vidijo drugi, na drugi strani pa dejstvo, kako delujemo.
Kako nas vidijo proti dejstvu, kako delujemo.
Vsekakor ni dovolj, da le mislimo, da nas drugi vidijo kot samozavestne. Naše razmišljanje o tem nam prav nič ne pomaga, če potem „zmrznemo“ vsakič, ko vidimo lepo dekle ali nas nagovori res prijeten fant, v predavalnici sedemo na zadnjo klop, ko moramo koga kaj vprašati, čakamo toliko časa, da nas že iz usmiljenja vpraša, kaj želimo, na fotografijah nas vedno nekdo zakriva ipd.
Kljub temu, da smo v naših predstavah o sebi „samozavestna“ oseba, to ne pomeni veliko, če tako tudi ne delujemo.
Tanka meja med samozavestjo in aroganco
Pomembno vprašanje, na katerega moramo opozoriti je, ali se osredotočamo na druge ljudi ali zgolj nase. Obstaja zelo tanka meja med samozavestjo in aroganco na eni strani ter samozavestjo in pretirano ponižnostjo na drugi.
Aroganca je popolno osredotočenje nase in na svoje potrebe, ponižnost pa ravno nasprotno, popolno osredotočanje na potrebe drugih.
Samozavest je srednja pot med omenjenima naravnanostma. Odklon na katerokoli stran je za okolico zelo moteč in zelo očitno kaže tudi na resen problem s samozavestjo.
Kritiko je treba sprejeti z odprtim srcem
Prav zato je tako pomembno, da se kritiko čim prej navadimo sprejemati z odprtim srcem. Poizkusimo se res kaj naučiti in ne zgolj govoriti o tem, da je vsak „kiks“ še ena lekcija v življenju. Vedno se najde kdo, za katerega lahko rečemo, da je v svojih komentarjih do nas tudi hudoben, škodoželjen ipd.
To pogosto izkušam na lastni koži. Če si medijsko nekoliko bolj izpostavljen, moraš to na neki točki preprosto vzeti v zakup. Resnici na ljubo, vam na vprašanje, kako svoje srce obraniti pred anonimnimi in zahrbtnimi škodoželjnimi komentarji, ne znam bolje odgovoriti kot tako, da se je treba na neki točki v življenju nanje preprosto navaditi.
Srečno!
