Če te danes kdo vpraša: ˝Si srečen/a?˝, kaj bi mu odgovoril/a? Morda nekako takole: ˝sem, ampak …˝. Najbrž ti do popolne sreče nekaj manjka: boljše zdravje, več denarja, boljša služba, manj kilogramov, bolj pridni otroci, zanesljiv partner, uživati v življenju?
Pomislimo, kakšni smo bili deset let nazaj, koliko smo bili takrat srečni. Kaj smo si želeli pred desetimi leto oz. koliko nam je takrat manjkalo do popolne sreče? Kaj vse se je v obdobju desetih let uresničilo? Verjetno marsikaj. Toda, ali smo zaradi tega sedaj bolj srečni? Ne. Pa bi morali biti, kajne? In zakaj ne? Ker gre pri vseh teh stvareh za kratkotrajne efekte sreče!
Globoka sreča je uživati v življenju
Kaj pa, če bi želeli globok občutek sreče, ki nas spremlja povsod in vedno? Občutek, da smo na pravi poti. Predstavljaj si, da se zjutraj zbudiš poln/a energije, srečen/a, ker si se zbudil/a v nov dan, ker si, kar si in delaš, kar delaš. Celoten dan te spremlja občutek namena in poslanstva, da počneš točno to, kar ti je všeč.
Veliko ljudi danes ni srečnih
Tudi tisti, za katere se na prvi pogled zdi, da so srečni, morda v resnici niso. Lahko imajo npr. veliko denarja, uspešno kariero, idealnega partnerja, pridne otroke, pa v resnici niso srečni. V njihovem življenju sta velikokrat prisotni tesnoba in praznina. Nikoli jim ni dovolj, kar naredijo sami ali pa drugi, pogosto imajo občutek, da nimajo časa. Pozabijo uživati v življenju. Zakaj je temu tako?
Celo življenje se podzavestno učimo, kako moramo najprej nekaj imeti (dobiti), da bi potem s tem nekaj naredili in da bi potem bili srečni. Torej najprej potrebujemo denar, da lahko potujemo po eksotičnih krajih, da nas to potem osreči. Ali pa moramo najti krasnega partnerja, da bi se z njim lepo razumeli in zopet bi nas to osrečilo.
Vse te vzročno-posledične povezave “če bi – potem bi” imajo nešteto različic: Če bi imela dobro plačano delo, če bi sin študiral v tujini, če bi imela drugačnega moža, če bi izgubila 10 kg, če ne bi imela migren, če bi zadel milijon itd.
Kaj potrebujemo za pravo srečo?
Za to, da smo srečni, ne potrebujemo ničesar. Sreča je namreč naša prava narava in je že vgrajena v nas. Je del naše DNA, je vedno z nami. Zakaj je ne občutimo? Zakaj se počutimo kot da nam ne gre po planu? Morda te bo tole razburilo, ampak problem je v tem, da se celo življenje učimo, kako biti ne-srečni. Model za srečo, če bi … potem bi … ne deluje!
Ko to spoznamo, se s tem težko sprijaznimo in raje nadomestimo stare želje z novimi, kot pa da bi seznam vrgli proč. Hočemo en milijon. Ko ga imamo, jih hočemo deset. Potem so na vrsti stotice. Preveč? Kaj pa avtomobili? Mladeniči so zadovoljni z deset let starim golfom. Čez deset let se spodobi že nov avto npr. Opel. Kaj sledi? BMW? Mercedes? Jahta? Letalo? Problem našega starega modela sreče je, da bolj ko je “učinkovit”, bolj nas oddaljuje od prave sreče.
Občutek neskončne svobode
Spomni se trenutka in občutka, so te lepota, mirnost in spokojnost kraja, popolnoma prevzela? Morda si videl/a čudovito mavrico, kako se vzpenja nad hišami in drevesi? Je bil vrh gore zavit v oblake zanimivih oblik, ki so te spominjali na tvoje otroške risbe? Ali pa so peneči valovi udarjali ob obalo in se odbijali nazaj v neskončno modrino? Kaj občutimo v takšnih trenutkih in zakaj? Kaj je vzrok? Sama lepota mesta oz. trenutka, ki si ga tam ujel/a?
Ne. Kar se zgodi je, da v tistem trenutku sprejmemo svet točno takšen kot je in smo eno z vsem, kar nas obdaja. Nimamo pripomb, želja, popravkov. Ne rečemo: “Oh, kakšna lepa mavrica, vendar malo premalo simetrična. Če bi jo lahko prestavil malo levo, bi bilo bolje!” Ali pa: “Lepa dolina, ampak tisto drevo je pa preveč neenakomerno razvejano. Če bi imel žago, bi nekatere veje požagal in bi lepše izgledalo!”
Takšne misli nam tisti trenutek ne pridejo na misel. Vse je popolno in tako kot mora biti. Takrat se naš ustaljeni jaz, ki je poln želja in potreb umakne. In v tistem trenutku pride na površino sreča in občutek izpopolnitve.
Naše življenje je popolno že danes!
Naše življenje ta trenutek, z vsemi nadlogami in trpljenjem s katerim se srečujemo, z vsemi problemi, ki nas težijo in nam kradejo spanec, je popolno. Edini razlog, da tega ne občutimo je, da delujemo na osnovi modela “če bi – potem bi”.
Morda se bo komu zdelo, da ga takšno razmišljanje potisne v pasivno vlogo in da si potem nehamo prizadevati za napredek, doseganje ciljev, izboljševanje poslovne in finančne situacije? Vendar temu ni tako. Vse to še vedno počnemo z vsako celico našega telesa. Uživajmo v življenju brezpogojno!
Če mi uspe in zaslužim veliko denarja, super! Življenje je lepo! Če mi ne uspe in ne zaslužim veliko denarja, nič hudega, še vedno je življenje lepo! Ko prekinemo povezavo “če bi – potem bi”, model umre. Ugotovimo, da je življenje in vsak dan posebej poln neštetih presenečenj, radostno potovanje in raziskovanje.
Tu pride do paradoksa: v tistem trenutku, ko opustimo željo, da bi se nekaj zgodilo tako kot mi želimo, takrat se ravno to zgodi.
