Vpliv spletne podobe na izkušnjo v živo

Spletno spoznavanje

Sodobno spoznavanje se je preselilo na splet. Tam pišemo, izbiramo fotografije, se opisujemo in čakamo, da nekdo klikne.

Zdi se enostavno, a v resnici v to vlagamo precej več premisleka, kot bi si radi priznali. Uredimo profil, preverimo besede, izberemo najbolj posrečeno fotografijo – vse z željo, da bi naredili dober prvi vtis. S tem ni nič narobe. Spletne aplikacije so postale dragocen prostor za spoznavanje.

A včasih želja po pozitivni predstavitvi prehiti pristnost. Uporabimo stare slike, zapišemo dejavnosti, ki nas v resnici ne spremljajo več, poudarimo svoje dobre plati in zaobidemo vse, kar bi bilo videti kot slabost.

Moder nasvet: Včasih nismo razočarani nad drugim, temveč nad iluzijo, ki smo jo sami ustvarili.

Fotografije brez časa

Na spletnih omrežjih navadno objavljamo slike na katerih smo si všeč. Te pa so včasih posnete pred leti, v drugačnem obdobju življenja. Morda smo bili takrat bolj športni, drugače oblečeni ali z drugačno pričesko. Slika je lepa, a ne predstavlja več sedanje podobe.

Ko pride do srečanja v živo, lahko to ustvari nepričakovano napetost. Oseba pričakuje znano podobo, namesto tega pa dobi presenečenje. Ne gre za to, da nekdo ni privlačen – gre za občutek, da nekaj ne ustreza obljubi, ki jo je dal profil. To zmoti ritem spoznavanja, še preden se zares začne.

➤ Vprašanja o spletnih zmenkih, ki si jih ne upaš vprašati

Filtri in digitalna urejenost

Filtri so postali vsakdanji del spletnega izražanja. Gladijo gube, poudarjajo oči, izenačijo ten kože. Uporabljeni subtilno, ustvarijo vtis urejenosti. Včasih pa popolnoma preoblikujejo obraz. Dodajo barve, ki jih v resnici ni, ali spremenijo proporce. Ko nekdo v živo opazi razliko, se takoj pojavi občutek dvoma.

Ne zato, ker bi oseba izgledala slabo, temveč ker se poruši zaupanje. Ne gre več le za videz, ampak za to, kako pošteno želimo stopiti v stik. Avtentičnost v tem trenutku postane pomembnejša od estetske popolnosti.

Seznam hobijev, ki jih ne živimo

V želji, da bi izpadli zanimivi, marsikdo zapiše dolg seznam aktivnosti. Ples, plezanje, fotografija, joga, branje, potovanja… Vse zveni privlačno in pestro. A resničnost je pogosto precej bolj preprosta. Hodimo v službo, zvečer gledamo serije in si včasih zaželimo mir, a to nekako ni najboljša predstavitev, ko želimo nekoga spoznati. Je pa poštena.

Ko nekdo na zmenku pričakuje sogovornika, ki obvlada tango ali ve vse o gorah, pa dobi odgovor “saj sem nekoč malo hodil”, se ustvari velik prepad. Ne gre za to, da bi lagali – morda smo res nekoč to počeli. A preteklost ni isto kot sedanjost. In ravno tu pride do neskladja med pričakovanji in izkušnjo.

Preveč spoliran opis osebnosti

Opis sebe je zahtevna naloga. Želimo zveneti samozavestno, prijazno, zabavno. Morda še rahlo sramežljivo, a ne preveč. Vse skupaj mora dati vtis nekoga, ki je zrel, zvest in hkrati zanimiv. Včasih pri tem uporabimo toliko lepih pridevnikov, da dobimo skoraj popoln profil. V živo pa to ustvarja pritisk.

Oseba se spozna z nekom, ki naj bi bil vedno vedrega duha, vedno odprt za pogovor, vedno z nasmehom. A vsak ima svoje trenutke tišine, svoj ritem. Če se predstava zdi preveč napeta, se sogovornik vpraša, kaj je res in kaj le skrbno zgrajena maska.

Iskanje potrditve namesto povezave

Profil na aplikaciji ni samo predstavitev – je tudi prostor, kjer iščemo odziv. Včasih se trudimo oblikovati vsebino tako, da bi bili kar najbolj všečni. Uporabimo fraze, za katere vemo, da delujejo, pišemo v stilu, ki se bere dobro, a ni povsem naš. Pri tem pogosto pozabimo, zakaj smo sploh tam.

Zmenek v živo potem izgleda kot igra dveh mask. Vsak se trudi ujeti ritem, a noben ne zares pokaže, kdo je. Brez sproščenosti se stik razvija težje. In če se zdi, da je bil profil ustvarjen zato, da navduši, ne pa da vzpostavi stik, začutimo razkorak. Včasih celo razočaranje.

Pristop k spletnemu spoznavanju naj temelji na iskrenosti in zavedanju, da prava povezava ne potrebuje olepševanja. Ni treba, da izberemo najsvetlejšo sliko ali najbolj popoln opis – dovolj je, da izberemo tisto, kar nas resnično predstavlja. Če fotografija ujame naš pristen nasmeh, bo to več povedalo kot filter. In če opišemo, kaj nas zares zanima v vsakdanu, bomo privabili ljudi, ki nas bodo razumeli – ne tistih, ki bi nas hoteli spreminjati.

Naj bo spletni profil uvod, ne scenarij. Z njim odpremo vrata, ne pa gradimo kuliso. Ko v živo stopimo pred nekoga, ki nas je že začutil na podlagi resničnih besed in podob, je srečanje bolj domače, bolj sproščeno. Takrat se zgodijo najboljši trenutki.

Pisec, raziskovalec in ljubitelj vsega povezanega s spletom. Googlu pravim "stric", a me žal nima za nečaka :)

Ni komentarjev

Odgovori