Kaj je varanje? Je to fizični stik, poljub, seks ali je dovolj že misel na drugo osebo?
Kje je meja med sprejemljivim in varanjem? Kaj pa v primeru, da smo partnerja zalotili pri pisanju opolzkih sporočil bivši punci? Kaj, ko cele dneve flirtamo v eni od spletnih klepetalnic in s popolnimi neznanci debatiramo o seksu v troje? Kaj, če nas vzburja sodelavec, s katerim sicer ne spimo, a z njim preživimo vsako prosto sekundo? Je to tudi varanje?
Se varanje nujno začne in konča v postelji?
Kje postaviti mejo?
Je fizični kontakt tista meja, ki je ne smemo prestopiti? Potem je dovoljeno vse, kar je v naših glavah in v času, v katerem živimo, tudi na telefonskih in računalniških ekranih?
Mejo prekleto težko postaviti. Res si vsak od nas verjetno kot eno največjih razočaranj predstavlja, da bi svojega partnerja našel v postelji z nekom drugim. A roko na srce, kdo od nas si želi, da bi njegov partner recimo delil svojo intimo z neznancem na internetu? Kako bi se počutil, ko bi ugotovil, da partner med seksom misli na drugo, partnerka pa na sodelavca iz pisarne?
Verjetno bi bilo najbolj enostavno reči, da ne naredi drugemu tega, kar nočeš, da drugi storijo tebi. Če bi tebe motilo, da tvoj partner cele dneve ‘previsi’ s prijateljico, kateri pove čisto vse in potem še pri njej prespi, potem je jasno, da tega tudi ti ne smeš narediti njemu. Če bi se ti paralo srce, ko bi brala partnerjeva pisma popolni neznanki, potem ne piši neskončnih sms-ov sodelavcu.
Hiter tempo življenja je povod za krhanje odnosov
Bolj, kot da iščemo definicijo varanja, zaradi katere bomo lažje krmarili skozi življenje (ker bomo pač vedeli, kaj je prav in kaj ne), se zdi pomembno, da se vprašamo, zakaj se danes toliko ljudi čuti (in posledično tudi je) prevaranih.
Mogoče zato, ker v tem prekleto hitrem tempu življenja, poplavi vseh napredkov in tehnologij, ki razosebljajo osnovne medčloveške odnose, enostavno ne znamo več ceniti tistega najvrednejšega, kar imamo? Ljubezni? Ker ne vemo več niti, kaj to ljubezen je?
Ker je tako enostavno stlačiti kopico črk in besed v neko hladno, dvodimenzionalno elektronsko sporočilo, kjer je naslovnik zgolj ime in priimek? Kaj res kogarkoli prevaram, če cele noči naokoli razpošiljam sporočila? Saj ne seksam … saj se niti ne dotikam?
V takem primeru varamo predvsem – sami sebe. Ko se znajdemo na točki, da nekomu sredi noči pošiljamo sporočila, ko nas virtualni sogovornik sprovocira do točke, da zaspimo z mislijo na klepet naslednjega dne, smo že do vratu v blatu neke propadajoče zveze.
Varanje se začne že …
Varanje se začne v trenutku, ko v nekom drugem (pa čeprav neznancu z interneta) začnemo iskati to, kar smo nekoč iskali in našli – v svojem partnerju.
Z neiskrenostjo varamo predvsem sebe.
V trenutku, ko potrebujemo popolnega neznanca, da odkrito govorimo o svojih sanjah in fantazijah. V trenutku, ko potrebujemo starega prijatelja, da spet vzletajo metulji, varamo – sami sebe.
Ja, nismo edini in ja, zgodi se lahko vsakomur. Zato – ne skrivajmo se za izgovori, ‘saj je samo sporočilo’, ‘ne poznam ga, samo klepetava’. Slej ko prej ne bodo več samo sporočila. Slej ko prej ne bosta samo klepetala. Slej ko prej se bo vse skupaj sprevrglo v stalnico našega življenja. V beg pred tistim življenjem in tistim partnerjem, ki smo si ga sami izbrali.
Čeprav živimo v svetu, kjer vsi nekam hitimo, kjer se je večina vrednot že davno porazgubila in v katerem vsi postajamo strokovnjaki za opravičevanje prav vseh napačnih odločitev, ima prav vsak od nas v sebi vsaj delček vesti, ki nam pove, da nekaj delamo narobe. Samo od nas je odvisno, ali želimo vesti prisluhniti in ali smo sposobni sami sebi priznati napako.
Pri varanju je tako kot pri vseh ostalih stvareh – odločamo se sami. Vse ostalo so izgovori.
