V zadnjih nekaj letih naraslo število razhodov. Prav tako pa (morda imam sedaj bolj odprte oči, da to vidim), je veliko tudi prevar. Dokler nisi pozoren na to, se ti zdi kako idealne zakone imajo nekateri. Ko pa se človek sprosti, ko pogovori nanesejo na to temo, pa ljudje spregovorijo.
O tem pa bi vam danes povedala nekaj mojih pogledov. Seveda, to je moje mnenje in moj pogled na znanje, ki sem ga s tem v zvezi dobila. Dopuščam, da je milijon različnih zgodb.
Varnost je v tebi.
Ob razhodu so bistvena tri vprašanja.
Za razhod se je lažje odločiti, ko imaš odgovor na tri vprašanja. Vprašanje glede finančnega stanja, če se razidemo, odgovor kaj in kako bo z otroci in pa občutek varnosti.
Ljudje imamo odnose tudi zaradi občutka varnosti. Vsakemu varnost predstavlja nekaj drugega. Nekdo potrebuje čustveno varnost, nekdo potrebuje občutek varnosti za dnevne obveznosti, nekomu varnost pomeni oboževanje in spolnost, nekomu druženje. Raznorazni občutki potrebe po varnosti potrebujemo. Včasih imamo občutek, da smo v nečem varni. Ko pa začnemo secirati to varnost, vidimo, da je samo navidezna, izmišljena v naši glavi, v resnici pa nam je ne daje nekdo drug, ampak sami sebi, gre samo za občutek.
Obstaja nekdo nov?
Dejstvo je, da je po navadi lažje prekiniti odnos, če že imamo rezervo. Če že obstaja nekdo, ki nam zapolni tiste občutke, čustva ali področja, katerih nam partner ne polni več. Takrat nas ni več tako strah oditi, ker se nam zdi, da se bomo lahko oprli na nekoga drugega, da bo nekdo drug poskrbel za nas. Lažje je, če imamo občutek, da nas nekdo zopet občuduje, da bomo z nekom lahko šli skupaj na novo pot.
Terapevtski partner
Terapevtski odnos je lahko dobrodošel, da se odločimo za spremembe.
Za kaj pa gre pri vsem skupaj, z mojega vidika. Takim odnosom se reče terapevtski odnosi. Dva zdravita vsak svojo bolečino in sta se našla v ravno pravem obdobju za oba. Jaz zapolnim manjko tebi, ti meni. Postaneva mašilo za bolečine eden drugemu, podpirava se in iščeva nove rešitve za najine izgube, nemoč in strah. In tako se lažje spustimo v reševanje težav. Dobimo občutek moči. Takrat se lažje soočamo s težavami, ki jih prinese ločitev, ker nas ni strah, da bomo ostali sami na tem svetu.
Ali je res pravi?
Če pa je ta odnos za nas res pravi. Če je ta odnos res tisto, kar si želimo za nadaljnjih 40 let, pa ne moremo vedeti. Odgovori so različni. Pomembno je zavedanje, da je vse minljivo in, da nas tak terapevtski odnos podpre pri nujnih spremembah na naši poti. Zato je tak odnos dobrodošel. Morda brez takega odnosa ne bi korenito spreminjali svojega življenja. Kar se mi zdi pomembno ob tem je, da se zavedamo, da je to samo rast, da ne moremo odgovornosti prelagati na druge osebe. Skupaj lahko prehodimo le en del poti in se zavedamo, da lahko tudi to mine. Zato velikokrat poudarjam:
V kolikor se odločate za velike, korenite posege v vaše življenje, je modro, da si zastavite vsa vprašanja, ki vam padejo na pamet, predvidite vse možnosti in se za vse odločite sami z zavedanjem, da boste vse dobro in slabo nosili vi sami.
Za vse odločitve bomo odgovornost nosili sami!
Pomembno je, da smo pri takih projektih pomirjeni, da z jezo opravimo že prej. Zavedati se moramo, da odgovornost za svoje življenje in spremembe nosimo MI sami. Lepo je sicer, če obstaja podpora pri takih korakih. Vendar v prvi vrsti moramo vedeti, da smo za vse odgovorni sami. Da bomo za vse nosili posledice samo mi in, da nihče določenih stvari ne more narediti namesto nas, kar pomeni, da moramo vedeti, da se bomo pri padcih morali pobirati sami, prav tako pri zmagah.
Pomirite se sami s sabo.
Nujno se mi zdi zavedanje, da smo samo mi sebi najboljši prijatelj, ljubimec, terapevt, življenjski sopotnik. Da sami sebi nudimo največ varnosti, da prepoznamo vsa čustvena stanja, da za sebe lahko največ naredimo samo mi sami.
To pa naredimo s celo življenjskim učenjem in sprejemanje tudi težkih nalog, ker vidimo samo to, da nam vse to omogoča rast, nas uči ojačati naše šibkosti in nas uči ljubiti samega sebe, ter prepoznavati svoje lastnosti svojo dušo in svoj namen.
