Včasih se znajdemo v začaranem krogu. Občutek imamo, da v vsakem novem razmerju znova doživljamo nekaj znanega – iste prepire, podobne razočarane poglede, podobno tišino ob večerih.
Ljudje se sicer menjajo, a dinamika ostaja podobna. Zakaj? Morda zato, ker v odnose ne vstopamo kot prazna platna, temveč s čustveno prtljago, ki še ni bila razpakirana. Nezavedno nas vleče k tistemu, kar poznamo, pretekli vzorci pa postanejo notranji zemljevid, ki usmerja naše odločitve.
Če nismo ozavestili, kako nas je določena zveza zaznamovala, bomo zelo verjetno nehote izbrali podoben scenarij, ki se bo le na videz zdel nov. Spremeni se ime, obraz in okolje, ne pa notranji občutek.
Vzorec, ki ga ne vidimo, a nas vodi
Mnogi ne opazijo, da je nekaj narobe, dokler ni že prepozno. Ko pride konec ene zveze, si rečejo: “Pa spet!” Isto razočaranje, ista nemoč. A tisto, kar se ponavlja, ni naključje. Gre za neviden vzorec, ki nas vodi skozi odnose, dokler mu ne pogledamo naravnost v obraz. Ti vzorci pogosto izvirajo iz naših najzgodnejših odnosov.
Pojem ljubezni smo si oblikovali že dolgo, preden smo prvič stopili v svet zmenkov. Če smo se v otroštvu počutili spregledane ali prezrte, bomo morda še danes nezavedno izbirali ljudi, ob katerih si moramo znova prizadevati za pozornost. Ne zato, ker bi si tega želeli, temveč zato, ker nam je ta občutek domač.
➤ Zakaj nas privlačijo “napačni” ljudje?
Zakaj znano pogosto zamenjamo za varno?
Čeprav vemo, da določen odnos ni bil zdrav, nas še vedno privlači podobna energija. Znano pogosto zamenjamo za varno. V resnici pa gre le za to, da naši možgani raje izberejo nekaj poznanega kot nekaj neznanega, četudi bi bilo novo boljše za nas. Strah pred spremembo je večji od želje po drugačnem izidu.
Občutek domačnosti nas lahko zmede. Partner, ki je čustveno nedostopen, nas bo mogoče spomnil na nekoga iz preteklosti. Tak odnos bomo sprejeli kot “naraven”, čeprav v sebi vemo, da nas ne izpolnjuje. In preden se zavedamo, smo znova v zanki, ki nas izčrpava.
Ali nas privlači oseba ali občutek, ki ga nosi?
Velikokrat nas ne pritegne oseba sama, ampak občutek, ki ga prebuja v nas. Privlačnost ni zgolj stvar kemije, temveč notranjih povezav z nečim, kar smo že doživeli. Tudi če so bile izkušnje boleče, nas njihova energija znova najde, ker jo naše telo pozna.
Zato se zgodi, da velikokrat izberemo nekoga, ki nas na nek način prizadene. Gre za notranji avtomatizem. Da bi ga prekinili, se moramo vprašati: Kateri občutek mi je znan? Zakaj me to privlači? Ko razumemo izvor svoje privlačnosti, smo korak bližje svobodni izbiri.
Odločitev za drugačen scenarij
Prekinitev vzorca ni lahka, vendar je mogoča. Potrebno je opazovanje svojih reakcij, izbir in občutkov. Namesto da bežimo pred bolečimi spomini, jih začnimo poslušati. Morda v njih tiči razlaga, zakaj smo znova izbrali podobno zgodbo. Pomembno je, da si dovolimo nekaj novega.
Da se ne bojimo biti sami, dokler ne začutimo, da nova oseba v našo zgodbo vstopa brez starih senc. Ne gre za iskanje popolnosti, temveč za pripravljenost na spremembo. Vsak odnos je nova priložnost – toda le, če pridemo vanj kot novi mi.
Odnos do sebe je odnos, ki se vedno ponovi
Ne glede na to, s kom smo, se vedno znova srečamo sami s sabo. Če si ne damo vrednosti, bomo v vsakem odnosu iskali nekoga, ki nas bo potrjeval. Če se v sebi ne počutimo dovolj, bomo to prikrivali s prekomernim dajanjem. In če ne vemo, kdo smo, bomo dovolili drugim, da to definirajo namesto nas.
Zato je smiselno pogledati vase, še preden se lotimo spoznavanja. Kadar imamo do sebe spoštljiv, nežen in iskren odnos, tudi z drugimi ravnamo bolj zrelo. In predvsem ne sprejemamo več vsega. Nismo več pripravljeni na še eno ponovitev starega filma, če vemo, da si zaslužimo novo zgodbo.
