Že dlje časa opažam pri moških določeno ležernost in na nekem nivoju celo ignoriranje jutrišnjega dne ter prihodnosti. Seveda, govora je o romantičnih situacijah, ki pogosto propadejo zaradi konflikta med moškim in ženskim principom razmišljanja. Živimo namreč v različnih časih: ženska v prihodnosti, moški v sedanjosti.
Moški = avanturist v tem trenutku
Moški so avanturisti, princip “carpe diem” (izkoristi dan), jim je pisan na kožo. Živijo v sedanjem trenutku in če je ta trenutek lep, potem je vse dobro. Če pa temu ni tako, bodo hitro našli način, kako se mu izogniti. In poiskali nov trenutek, okolje, ljudi, ki jim bodo trenutno ustrezali.
Moški so kot metulji – v večnem gibanju, premikanju iz enega sedanjega trenutka v drugega.
Povečini nimajo podrobno izdelanih želja, sploh želja za prihodnost. Se pa zelo dobro zavedajo česa nočejo in ne bodo trpeli ter pri čemer ne bodo popustili. Osredotočajo se na tu in zdaj, spomin pa pri njih (na srečo?) ne igra pomembne vloge – spomin je vedno povezan s čustvi, za katere pa vemo, da jih povezujemo prej z ženskami, kot z moškimi.
To znajo nekatere ženske zelo dobro izkoristiti, saj se zavedajo, da je pozornost moškega možno hitro preusmeriti, če ne drugače, z omembo seksa. Omenjena metoda se namreč izkazuje za zelo uspešno pri bezanju moških iz gostiln, kjer s kolegi gledajo fuzbal.
Kar je z drugimi metodami seveda praktično nemogoče, saj samski moški (in tisti šele na sveže zaljubljeni) postavljajo na prvo mesto prijatelje. Sicer pa vsi vemo, da je “pečen” tisti moški, katerega že klic ljubljene požene v dir in domov. Da povzamemo: Moški so kot metulji – v večnem gibanju, premikanju iz enega sedanjega trenutka v drugega.
Ženske načrtujejo prihodnost
Ženske pa smo seveda pogosto njihov popoln kontrapunkt: Če iščejo moški dobro in zadovoljujočo sedanjost, ženske načrtujemo prihodnost, zato da bo tudi tako dobra kot je sedanjost. Če so moški avanturisti, smo ženske “ziherašice”. Če je sedanjost dobra, bomo naredile vse, da jo bomo lahko podaljšale tudi v jutri.
Ko govorimo o varnosti, ki jo iščejo ženske, govorimo prav o tem – o potrebi, ki jo čutimo po tem, da bo dobro ostalo dobro in da bomo lahko predvidele nevarnosti, ki nas čakajo. Morda tudi zato ženske najraje odpremo revije na zadnjih straneh in najprej preberemo horoskop, potem pa se posvetimo še drugim malenkostim, kot so recimo članki. Ženske smo kot rože: Potrebujemo trdna tla pod nogami, da lahko poženemo korenine.
Ženske smo kot rože: Potrebujemo trdna tla pod nogami, da lahko poženemo korenine.
Prav tako imamo do neke mere drugačen vrednostni sistem: zlahka bomo dale prednost moškemu pred prijatelji, delom, čeprav ni nujno, da ocenjujemo, da je pomembnejši. Naše vrednote so fleksibilne in se prilagajajo trenutni situaciji, zato pa verjetno pogosto dajemo vtis, kakor da nimamo jasno začrtanih življenjskih ciljev in osnovnih prioritet, ker se jih ne držimo kot pijanec plota.
Vendar smo ženske izredno dobre v nečem drugem, v načrtovanju. Čeprav se nam rado oporeka neracionalnost in impulzivno obnašanje, smo ženske mojstrice preračunljivosti. Toda ne nujno v negativnem smislu besede: Znotraj dane situacije ocenimo vse možne izide, vzroke ter posledice in se navsezadnje odločimo za določeno dejanje. Ženski možgani so namreč kalkulatorji verjetnosti.
Pa če se zaplete?
Kjer se vse zaplete, pa je v interakciji med spoloma, še posebej v romantični interakciji. Mnogo partnerjev se spoprijema s pomanjkanjem časa ali geografskimi ovirami, ki jim otežujejo skupno preživljanje časa.
Morda se šele spoznavata, sta šele na začetku zveze, katero počasi gradita, morda pa celo živita v različnih krajih in sta se prisiljena toliko bolj prilagajati, da lahko uživata vzajemno družbo.
Kar je opazno pri vseh teh primerih je to, da bo ženska načrtovala svoj čas ekonomično kolikor se le da, tako da bo moškemu lahko posvetila kar največ časa, pri čemer bo na stranski tir začasno postavila druge aktivnosti in ljudi. Moški ne razmišljajo tako daleč vnaprej: Če se bo po naključju našel čas zanjo, dobro, če ne, pa se bosta že videla kdaj drugič.
Moški niso več “lovci” – že nekaj časa je obratno.
Pa tudi, če se ne bosta, potem zadeva že ni imela prihodnosti, a ne? Da lahko vse to hitro vodi v konflikt(e), ni potrebno posebej izpostavljati. Do takšnih prepirov (“Nikoli si ne vzameš časa zame!”, “Ne tečnari, saj se bova videla kmalu.”) pride tudi zato, ker ženske hitro sprejmemo odločitev ter izberemo partnerja, moški pa se kar nekako znajdejo v romantičnem odnosu, ki se je izkazal za prijetnega v več zaporednih “sedanjih trenutkih”.
Torej, moški ne iščejo partnerk, te jih doletijo – in če so bili nekoč moški “lovci”, mislim, da je že nekaj časa ravno obratno.
Vendar toplo priporočam obema spoloma, da tu in tam globoko vdihneta in poskušata razumeti perspektivo drugega. Uravnotežen človek bo dobro kombiniral vse principe razmišljanja in uspešno pretehtal težo vseh časov. Konec koncev, ni najbolje živeti v sedanjosti, se spominjati lepe preteklosti in se hkrati veseliti prihodnosti?
