Vedno, kadar imamo opraviti s človekom, imamo opravka tudi z njegovo samopodobo. Pri samopodobi gre namreč za zbirko predstav in prepričanj o sebi. Ta zbirka prepričanj pa vpliva tako na naše obnašanje, kot seveda tudi na naše delovanje.
Človek je, med drugim, tudi bitje navad. Ko ob vseh obveznostih in drugih zahtevah modernega časa naše življenje prevzamejo navade, pogosto zanemarimo moč in vpliv, ki ga ima samopodoba za nas, naše odzive in sporočila, ki jih zavestno in nezavedno oddajamo v okolje.
Samopodoba ni nekaj, kar bi nastalo čez noč
Prav tako tudi ni nekaj, kar bi lahko čez noč spreminjali. Gre za preplet izkušenj, mnenj in znanj, ki jih nabiramo skozi življenje na eni strani ter potencial, da se vse prej omenjeno po potrebi ali vzdržuje ali pa spreminja.
Ključno vlogo pri sestavljanju naše samopodobe imajo t. i. vplivni “drugi”. Torej, naši starši in družina, takoj za njimi pa je tukaj vloga vzgojiteljev, učiteljev, prijateljev, medijev in tako dalje.
Za nekatere vidike je včasih dovolj tudi ena sama izkušnja (npr. neprijetna opazka), za druge je potrebno več let, da se primerno utrdijo. Ko človek vsaj enkrat preveri novo idejo (npr. kako učinkovito pristopiti k dekletu ali pa kako se hitro znebiti fanta) in jo začasno sprejme kot uporabno, si jo zapomni.
Ključno vlogo pri sestavljanju naše samopodobe imajo t. i. vplivni “drugi”.
Predvsem si jo zapomni kot nekakšno občutje, h kateremu mora stremeti, ko želi naslednjič ponoviti enak postopek. Ni potrebno, da se točno spomnimo potrebnih ukrepov. Dovolj je, da imamo občutek o “ustreznem” odzivu.
Če potem ta isti ukrep oz. idejo uspešno izvajamo večkrat (saj veste, vaja dela mojstra), možgani razvijejo ustrezne povezave in ideja se tudi dobesedno zapiše v naše telo. Možgani se med seboj povežejo na točno določen način. Tako sčasoma (skozi utrjevanje) nastanejo navade, ki so v našem telesu tudi “fizično” zapisane.
Naše navade so lahko seveda zelo koristne. Primer pozitivne uporabe takšne navade je, da ko fant vidi lepo dekle, ne zmrzne, temveč pristopi, saj se je skozi izkušnje začel zavedati, da “cagav fant ni še nikoli pri dekletu spal”.
Seveda pa so navade lahko tudi škodljive, čeprav so nastale v dobri veri. Če smo npr. vajeni, da je brisača vedno na enakem mestu, potem pa se v naše stanovanje priseli nov partner, on pa brisačo pušča drugače, je to lahko zelo naporno.
A kam v povedanem sodi naša samopodoba?
Sodi v samo jedro našega življenja, doživljanja in upravljanja z njim. Samopodoba je kot nekakšen notranji pilot. Kot avtopilot.
Ko je enkrat nastavljen, nas bo pripeljal na cilj, ne da bi bili posebej pozorni nanj. V obdobjih, ko nas breme vsakdana dobesedno preplavi, upravljanje z našim življenjem preko navad vodi prav ta naš avtopilot.
Naša samopodoba, tj. naš avtopilot, je izjemno zanesljiv in predvidljiv. Prav ta predvidljivost pa nam omogoča, da prepoznamo negativen odklon in to po potrebi seveda uskladimo. Zelo je dovzeten za to, kako gledamo nanj, kako ga razumemo in dojemamo, kako se do njega obnašamo.
Če ga dojemamo kot nespretnega, grdega in brez ustreznih znanj, nas bo sicer še vedno verjetno pripeljal do cilja. Vendar pa bodo na njegovi poti obtolčeni prav vsi dimniki po strehah okoliških stavb, potniki (mi) v letalu, pa bomo obupano zrli skozi okna in na tleh bodo vsi kričali nanj, da naj se že ustavi. Pa najhuje šele sledi. Zelo malo ljudi se bo namreč še kdaj želelo peljati z nami, si z nami deliti skupne trenutke in skupaj z nami pisati zgodbe našega življenja.
Seveda pa je slika popolnoma drugačna, če nanj gledamo kot na spretnega, lepega in strokovnega pilota našega letala. Verjetnost, da bomo in mi in okolica z njim zadovoljni, bo tako kar naenkrat veliko, veliko večja.
Eden odmevnejših primerov na področju razumevanja samopodobe je zagotovo raziskava, ki jo je leta 1979 izpeljal dr. Robert Rosenthal (Harvard, ZDA). Na začetku šolskega leta je osnovnošolskim otrokom v osemnajstih razredih dal izpolniti IQ test. Nato je naključno izbral 20 % otrok in njihovim učiteljem rekel, da je test pri teh otrocih ugotovil izjemne intelektualne sposobnosti.
Kakšne so bile posledice njegovih trditev? Omenjeni naključno izbrani otroci, so brez inštrukcij ali pomoči staršev izboljšali ocene, vedenje v razredu, celo IQ se jim je v tistem letu zvišal bolj kot ostalim otrokom. Zgolj zato, ker je nekdo verjel vanje, je to vplivalo na njihovo samopodobo. Zgolj zato, ker so spremenili pogled na svojega notranjega pilota, so bili njihovi rezultati drugačni.
S spremembo samopodobe se avtomatično spremenijo naše zaznave in s tem se spremeni tudi naše delovanje. Če se spodbujamo, si priznavamo uspehe in krepimo svoj pogled nase, bo naše delovanje bistveno drugačno, boljše.
Tudi če do sedaj nismo bili deležni takšnega odnosa, smo zaradi razumevanja delovanja opisanih mehanizmov, dolžni spremeniti odnos do sebe. Ne moremo namreč spodbujati drugih, če nismo vajeni spodbujati sebe, in ne moremo biti blagi do drugih, če nismo vajeni biti blagi do sebe.
Zaupajmo torej našemu pilotu (samopodobi), da nas bo vedno prijetno, prijazno in varno pripeljal do cilja. Le tako bodo tudi drugi lahko imeli zgled, kakšna samopodoba je edina prava tudi za njihovo popotovanje skozi življenje.
Srečno!
