Lucija Ćirović je slovenska igralka, lutkarica, stand up komičarka, pedagoginja, ventrilokvistka … in še bi lahko naštevali. Širši javnosti najbolj znana kot simpatična čistilka Fata iz oddaje TV Dober Dan in ena izmed tekmovalk oddaje Masterchef.
Ste komičarka, igralka in pedagoginja. Kako usklajujete vse obveznosti in katera vloga vam je najbolj pri srcu?
“Vedno kombiniram različne dejavnosti na različnih področjih, jih prepletam in povezujem. To pot sem si izbrala že na začetku kariere, tako da sem se navadila nanjo. Seveda pridejo tudi trenutki, ko je vsega preveč. Takrat imam samo dve možnosti; da potrpim (ker nič ni večno) ali pa da si vzamem pavzo. Pavza je lahko krajša v obliki oddiha, dopusta, potovanja ali pa daljša, kot se je zgodilo z mojim delom pedagoginje.
Že drugo leto teče, odkar ne poučujem. Mi je pa trenutno najbolj pri srcu vloga, ki je sploh niste omenili v vprašanju: vloga ventrilokvistke oz. trebuhogovorke. Sem edina, ki izvajam to veščino pri nas, ob njej pa se strašno zabavam.
In preko ventrilokvizma spet združujem tudi vsa svoja ostala znanja; komedijo, igro, lutke, pa tudi poučna sem na nastopih, ko gledalcem razlagam o tem, kaj ventrilokvizem sploh je.
Spomnim se, kako sem pred dvajsetimi leti komaj čakala na ponedeljek, da ura odbije 20.00 in se prične ena najbolj popularnih oddaj pri nas – TV Dober dan. Dejali ste, da še danes skorajda ne mine intervju brez vprašanja o simpatični čistilki Fati. Je vloga, ki tako zaznamuje kariero prednost ali breme?
“Oboje. Prednost, ker hitreje dobiš prepoznavnost in izkušnje. Breme pa zato, ker se vloge, v mojem primeru Fate, občinstvo nikoli ni naveličalo, jaz sem se pa je. Ves ta čas odkar je TV Dober dan prišel na televizijske zaslone do danes, sem se ukvarjala s to težavo.
Pred nekaj meseci pa se mi je posvetilo, kako lahko opravim s Fato. Tako, da ponovno združim nekaj svojih talentov. In Fata je postala lutka.”
Letos se je Fata za nekaj časa tudi “vrnila”, in sicer na festival stand-up komedije Panč. Zakaj menite, da se je tako usidrala v srca gledalcev?
“Letos se je ‘vrnila’, ker je 20. obletnica serije TV Dober dan, na Panču pa je bil njen medijski debi. Moj namen ni, da bi jo sedaj dala nazaj v pokoj, ampak da jo kot lutko obdržim kot enega od mojih stalnih ventrilokvističnih likov.
Kako lahko opravim s Fato? Tako, da ponovno združim nekaj svojih talentov. In Fata je postala lutka.”
Ravno na Panču se je izkazalo, da ima potencial, da je lahko zabavna in da sproža neverjetne salve ne samo smeha, ampak tudi nostalgije. Gledalcem je bila v seriji simpatična, ker je bila iskriva, preprosta, a se ni dala voditi za nos, poleg tega nam je Slovencem blizu balkanski melos.
Zdaj, po 20.letih, pa ni prisotna samo nostalgija za Fato in serijo TV Dober dan, ampak verjetno tudi na splošno za tistimi časi.”
Menite, da je ljubezen do igre pogoj, da je neka vloga odigrana dobro ali lahko dober igralec zaigra, tudi, če vloge ne “čuti”?
“Za to, kako se približati vlogi, imamo en kup mehanizmov. Najprej je seveda talent in želja, oziroma ljubezen, kot pravite vi, do tega početja. Potem pa lahko vlogo začutimo čustveno, lahko jo domislimo mentalno, lahko jo ponotranjimo fizično, preko gibanja, grimas, specifičnega obnašanja.
Vedno pa na koncu pridemo do ljubezni; vlogo moramo radi (pa četudi gre za lik množičnega morilca). Le tako jo s popolno predanostjo lahko podajamo občinstvu.”
Kaj za vas sicer pomeni ljubezen?
“Zelo pomembna je. Potrebujem jo za mirno življenje. Če sem v ekipi, kjer se imamo radi, tudi delam bolje. Z več ljubezni, sprejemanja, empatije pa bi bil tudi svet mnogo lepši.”
Menite, da je samskost obdobje, ki ga je treba čim prej končati, ali pa morda najlepše obdobje v življenju, ki ga je treba pošteno izkoristiti za raziskovanje?
“Oboje in nobeno. Najbolje je biti in živeti v tem trenutku. In največ potegniti iz tukaj in zdaj. To pomeni, da se imaš fino, če si samski/a ali v paru. Najslabše je, če si z nekom, pa bi bil raje sam, ko si sam, bi bil pa raje v paru. Uživaj v situaciji, ki jo imaš. Verjamem, da vse pride ob pravem trenutku.”
Nam lahko zaupate kakšno “odštekano zgodbo”, ki se vam je pripetila v vašem ljubezenskem življenju? 😉
“Nobenih blazno razburljivih zgodb nimam. Mi je pa simpatična ena, še iz časa pred internetom, kjer je šlo za podobno dopisovanje, kot ga sedaj izvajamo na medmrežju. Bilo je v srednji šoli. Iz ure v uro smo se selili iz učilnice v učilnico, k različnim predmetom. Včasih cel razred, včasih so nas razdelili v skupine in smo šli eni na en konec šole, drugi na drugega.
Tako sem enkrat pri biologiji sedela za svojo mizo, ki je bila na nekaj mestih počečkana. Med raznovrstnimi umetniškimi kracami (smo bili pač oblikovalska šola), sem zagledala napis ‘živjo’. Zdelo se mi je simpatično, zato sem še jaz dopisala en ‘živjo’. Ko je bilo konec ure, smo zapustili učilnico.
Zdelo se mi je simpatično, zato sem še jaz dopisala en ‘živjo’.
Čez nekaj dni, ko je bila spet na sporedu biologija in sem spet sedela na istem mestu, pa sem na moje veliko presenečenje opazila, da se je pod mojim ‘živjo’, pojavil nov tekst. Pisalo je: ‘Kako si?’ Srce mi je začelo biti hitreje. ‘Vau, nekdo se dopisuje z mano!’ Takoj sem začela sanjariti; gotovo je lep in postaven in prijazen …
Na mizo sem odgovorila: ‘Dobro. Pa ti?’ Kar naenkrat je biologija postala moj najljubši in najbolj pričakovani predmet. Naslednjič je pisalo: ‘Gre. A ni dolgčas tukaj?’ Seveda sem se strinjala: ‘Ja, ful. Kako ti je pa ime?’ sem še dodala in se že veselila naslednje ure biologije. ‘Le kako mu je ime … ‘ sem razmišljala in skoraj po zraku in vsa raznežena odlebdela do internata, kjer sem živela.
Na hodniku sem srečala sošolko. Nisem si mogla kaj, da se ne bi pohvalila: ‘Nekoga sem spoznala!’ ‘A res!’ je bila vesela zame. »Dopisujeva se! V šoli.’ sem ji zanosno povedala. Sumničavo me je pogledala: ‘A slučajno na mizo … ?’ Vsa vesela sem rekla: ‘Ja, kako veš??’ ‘Druga miza z desne, tam sedim pri angleščini!’ je še dodala. ‘Ne bi vedela, ker ne hodim k angleščini … ‘ sem rekla, potem pa se mi je posvetilo: ‘To si bila ti!’ In je bilo konec namišljene romance.”
Internet je danes ves čas z nami – v žepu na mobilnem telefonu. Ali veste, da se že blizu 30% Slovencev (skoraj vsak 3. par) danes spozna prek spleta?
“Nisem vedela, da se jih toliko spozna preko spleta. Po eni strani se mi zdi to strašno velika številka, po drugi strani, pa to niti ni tako presenetljivo.
Če opazuješ nekatera omizja v lokalih, kjer sedijo štiri osebe, ki se sploh ne pogovarjajo, ampak ves čas buljijo vsak v svoj mobitel, potem ti postane jasno, da se lahko srečajo in kaj zmenijo pretežno samo preko interneta.
Moderni časi so, tehnologija nas spremlja povsod. Čedalje več komuniciramo preko mobilnikov in interneta, zato je logično, da se stvari in dejavnosti premikajo tja. Ampak ni važno kako in kje se spoznamo, za uspešno zvezo je na koncu kljub vsej tehniki pomemben osebni stik in pravi pristni dotik.”
Poznate kakšen par, ki se je spoznal prek spleta, ona-on.com?
“Ne, ne poznam.”
Kaj bi sporočili vsem samskim uporabnikom ona-on.com, ki ljubezen svojega življenja še iščejo?
“Radi se imejte, uživajte v obdobju, v katerem ste. Ob enem pa bodite radovedni, opazujete, komunicirajte z drugimi in ostanite odprti za nova poznanstva. Ker nikoli ne veste, kje se skriva ljubezen.”
