Ne vem, če sem bil kdaj v večji stiski kot takrat, ko sem moral sinu najstniku razložiti razlog za ločitev oziroma odgovoriti na vprašanje “kaj se z mamo spet greva”. Še najhuje je bilo to, da sam nisem točno vedel, “kaj se greva” in sem moral krepko razmisliti. Iskal sem razlago, ki bi bila nevtralna, ki ne bi obtoževala nobenega in bi bila hkrati verjetna. Razlaga, ki je sledila, je šla nekako takole:
Pred sto leti, ko sta se moški in ženska poročila, je bilo malo verjetnosti, da se bosta v življenju še kaj dosti spreminjala. Običajno sta vse življenje obdržala svoj poklic, svoj status in poglavitne vrednote. Poleg tega sta drug drugega potrebovala, še posebej na deželi.
Danes je drugače. Ljudje živimo dlje. V svojem življenju imamo na voljo več možnosti kot kdajkoli. Ljudje vse življenje študirajo, menjavajo poklice, se razvijajo in se seveda tudi spreminjajo.
Včasih se zgodi, da dva, ki sta se začela razvijati na skupnem izhodišču, rasteta vsak v svojo smer.
Razlike med njima se lahko tako povečajo, da skupna pot ni več mogoča. Pri tem tisti, ki prvi omeni ločitev, ni nič kriv – le pogumnejši je.
Šele kasneje sem se zavedel, da je bil to moj prvi poskus razložiti (tudi ali predvsem samemu sebi), kaj se sploh dogaja. Presenečen sem bil, ker se mi je razlaga zdela čisto sprejemljiva – a mi zato ni bilo nič laže! Takrat sem se začel spraševati, zakaj je tako preprosto in logično dejstvo, tako težko sprejeti.
Ločitev kot popolno razvrednotenje ~ kot življenjski osebni bankrot
Ste kdaj slišali pregovor: “Moški brez žene je pol človeka?”
Prvi odziv na ločitev je pogosto občutek popolnega razvrednotenja.
Moški je lahko mednarodno priznan strokovnjak, a ko bo neposredno po ločitvi predaval pred občinstvom, si bo nenehno postavljal vprašanje: “Le kako to, da me poslušajo? Saj mi vendar na čelu piše, da sem zguba!”
Postal sem radoveden, zanimalo me je, ali tako čutim samo jaz ali se podobno dogaja tudi drugim.
Odkril sem presenetljiva dejstva:
- Po raziskavah, izvedenih v Kanadi, imajo moški zaradi ločitve kar dvakrat večje možnosti, da zapadejo v depresijo, kot ženske v enaki situaciji. Ločeni moški med 20. in 64. letom imajo glede na moške iste starosti kar 6-krat večje možnosti za obolenje za depresijo. Ločene ženske le 3,5-krat pogosteje zapadejo v depresijo kot ženske iste starosti, ki niso ločene.
Pri ločenih ženskah je najpogostejši vzrok za depresijo finančna stiska, pri moških pomanjkanje odnosov in stikov s svojimi otroci. Razen tega so v raziskavi še ugotovili, da depresije, ki so posledica ločitev, trajajo povprečno štiri leta.- Po statističnih podatkih je med samomorilci veliko ločenih moških srednjih let. Pa to ne velja samo za Slovenijo, tudi v ZDA je med samomorilci največja prav ta skupina.
- Moški se ob ločitvi počutijo “onečaščene”. V sedmih od desetih ločitev je pobudnik ženska. Moški se na to odzovejo s padcem samospoštovanja.
- Moški imajo pri čustvenem prilagajanju na ločeno življenje velike probleme, a zanimivo – večinoma se hitreje ponovno poročijo kot ženske. A več kot pol teh zakonov je ponovno neuspešnih.
Ti podatki so mi dali vedeti, da nisem izjema. A še vedno nisem mogel razumeti. Preteči je moralo kar nekaj časa, preden se je začelo oblikovati neko okvirno razumevanje, zakaj je moškemu ločitev tako težko sprejeti.
Moškemu zakon pomeni nekaj drugega
Ženska tudi zakonsko zvezo razume kot odnos. Vrednotila jo bo glede na partnerjevo pozornost, razumevanje, podporo – skratka glede na tisto, kar imenujemo dejavniki kakovostnega odnosa.
Moški je navezan na “dom”. To pomeni, da gre za osnovno bivanjsko enoto, ki je relativno stalna, relativno varna in jo zapolnjuje on, partnerka in otroci. Nikjer ni rečeno, da mora s katerimkoli od članov stopati v posebno globoke čustvene odnose. Pomembna je “prisotnost”. To je “baza”, s katere se podaja na svoje podvige (poslovne in ostale), in to je pribežališče, kamor se z njih vrača. Je središče vseh načrtovanj, kot morebitni nakup hiše, napredovanje v službi ali dodatni zaslužek.
Nepomembna podrobnost, ali je žena, ki varuje to trdnjavo, malo manj ali malo bolj razumevajoča, mu ni pomembna. Dokler žena izpolnjuje to pomembno nalogo nosilke doma, ji je marsikaj dovoljeno in odpuščeno.
Moški sovražimo komplikacije
Moški imamo radi preproste, shematične predstave o svetu. Radi pa tudi sanjarimo o prihodnosti. Prej ali slej vsak moški pride v leta, ko z veselim pričakovanjem misli na čase, ko ga bodo hodili obiskovat vnuki. Seveda ne samo njega, ampak njega in babico. Pri tem gladko odmisli možnost bolezni, nesreče ali ločitve.
Zdi se mu, da je to nekaj, do česar ima preprosto “pravico”. To bo njegova nagrada za trdo delo, potrpežljivost in žrtve, s katerimi je postavil ali kupil hišico, v kateri si želi preživeti starost.
Potem pa, o groza – ločitev in njene posledice. Si predstavljate kako bo, ko bodo vnuki morali obiskovati dedka z “babico”, ki ne bo babica in babico, ki bo živela z nekim drugim “dedkom”?
Vsa pričakovana in “zaslužena” idila se nenadoma razblini in vse postane tako zapleteno. Pa vsi postopki spreminjanja dokumentov, delitve premoženja, prenaročanja telefonov – čista groza. Včasih se zdi, da je moškemu lažje osvojiti Mount Everest, kot se spopasti s podobnimi zapleti.
Izguba smisla
Odzove se tako, da zanj vse stvari izgubijo smisel. Zakaj bi trdo garal v službi, pravzaprav za koga? Zase vsega tega ne rabi. Prazna hiša ali stanovanje, v katerega se dnevno vrača, ni “dom”. Zakaj bi se torej posebej ukvarjal z njim?
To velja v enaki meri za samske kot za ločene moške. Družinski prijatelj, sicer ugleden strokovnjak in velik raziskovalec, je imel kakšno desetletje v lasti stanovanje, v katerem niti pohištva ni namestil. Zakaj le – saj je lahko prespal kar v službi. Še hobiji in prijatelji, ki so prej predstavljali tako cenjeno pribežališče, nekako izgubijo privlačnost. Normalno, saj se mu ni treba več umikati. Zakaj le imeti velike načrte?
Pa vendar lahko iz izkušnje potrdim, da so tu stvari, ki mu bodo pomagale preživeti. Delo v službi zapolni praznine, napredovanje pomaga premostiti občutek razvrednotenja. Hobiji, čeprav lahko na začetku čisto izgubijo privlačnost, bodo prej ali slej vrnili življenju nekaj barve.
Načrti so sidra v prihodnosti, ki, čeprav se zdajle zdijo nesmiselni ali brezvezni, ohranjajo zavedanje, da prihodnost je.
Moški, ki so se le “preselili”
Kot čisto nasprotje vsemu povedanemu obstaja kategorija moških, za katere se zdi, da ločitve sploh niso opazili. To posebno velja za tiste, ki se le “preselijo” od stare partnerke k novi. Na nek način se res niso ločili.
Niso namreč preživeli tistih psiholoških stanj, ki so povezana z ločitvijo. Zato pravzaprav nadaljujejo stari odnos. Niso se nič naučili, živijo dalje, kot da se ni nič zgodilo, včasih se zdi, da so še zamenjavo partnerice komaj opazili.
Na zunaj se jim res ni nič zgodilo. Po vrednotah naše družbe lahko celo, če je nova partnerka mlajša in privlačnejša, to velja za znak uspešnosti. A vendar, presenečenje čaka za vogalom. V približno letu dni se bo pokazalo, ali ima nova zveza možnost preživetja. Če jih nima, se bodo soočili z vsemi posledicami. Če jih ima, se bodo morali začeti resno prilagajati.
Mogoče tu leži vzrok za tako veliko neuspešnost drugih zakonov?
Naj zaključim moški pogled na ločitev. Ali bolje … pogled nekega moškega na ločitev, ki je verjetno v marsičem podoben pogledu ostalih moških na ločitev.
Ločitev odpre globoke rane. Kako se bodo zacelile ali če se sploh bodo zacelile, je odvisno od nas samih.
Tudi globoka rana lahko pusti manjšo brazgotino, kot je videti v začetku. A kakorkoli pogledam na ločitev z očmi moškega, so moški tisti, ki jih ločitev bolj prizadene kot ženske. Moja izkušnja. Sam sem bil tam.
