Pri odnosih med spoloma gre vedno za zapleteno prepletanje čustvenih, pravnih in ekonomskih dejavnikov. Odnos med moškim in žensko pogosto vse troje: čustveni odnos, pogodbeni odnos in ekonomsko oziroma proizvodno razmerje. Ti trije vidiki si pogosto nasprotujejo in poskušajo pri tolmačenju odnosa izpodriniti drug drugega.
Vendar obstaja nekaj splošnih pravil:
- Bolj kot je ekonomsko in fizično preživetje odvisno od ekonomskega vidika, bolj toga in zavezujoča so pravna razmerja, ki urejajo odnose med spoloma in ostrejše so kazni za kršitve.
- Sklicevanje na čustveni vidik je lahko obliž na žuljih, povzročenih z jarmom ekonomske nujnosti ali pa izraz dejanske zahteve po spremembah. To drugo vedno nastopi v obdobju upora, spreminjanja širših družbenih norm.
LJUBEZEN SKOZI ZGODOVINO
Tako je denimo trubadurska lirika, ki se je porodila v 12. stoletju, idealizirala platonsko zunajzakonsko ljubezen. Bila je kot protiutež pretežno političnim in čustveno hladnim zakonom. Za razliko od moža, ki do nje po navadi ni gojil kakšnih romantičnih čustev, je grajska gospa pridobila pravico do platonskega oboževalca, svojega viteza, ki je na dvobojih in turnirjih povzdigoval njeno ime in opeval svojo vdanost.
Na drugi strani zahtevo J. J. Rousseauja ob koncu 18. stoletja, naj izbiro zakonskega partnerja ne določa več ekonomska ali politična računica, ampak njuna medsebojna privlačnost, lahko razumemo kot izraz novega časa. Meščanstvo tudi na tak način izraža svojo osvoboditev od zavezanosti zemlji, kjer so za obdelovanje in ohranjanje proizvodnje potrebni gospodar, gospodinja in številni otroci, sorodniki in hlapci.
Na prelomu iz 18. v 19. stoletje se je pojavilo tako imenovano »Sturm und Drang« gibanje, uvod v romantiko zgodnjega 19. stoletja, ki je bilo po nekaterih značilnostih zelo podobno hipijevskemu gibanju. Sestavljali so ga predvsem mladi, ki so se zbirali na množičnih zborovanjih, posvečenih poeziji in govorom, puščali so si dolge lase in zagovarjali roussojevsko pojmovanje svobodne ljubezni. Gibanje je bilo dovolj množično, da je izzvalo zgražanje in obsodbe konservativnih krogov. Vendar pa ne dovolj, da bi pustilo trajne spremembe v odnosih med spoloma.
Vzrok sta dve glavni oviri, ki sta ostali v tistem času nepremagani: strah pred neželeno nosečnostjo in strah pred okužbo.
BOLEZEN KOT BOŽJA KAZEN ZA GREŠNIKE
Skoraj vse 19. stoletje je stoletje vladavine sifilisa. Spremljal je elite in boheme, umetnike, politike, filozofe in zvodnike. V nekaterih območjih je postal endemičen, ni se razširjal le s stiki med spoloma, ampak se je preko potomcev okuženih mater prenašal tudi iz generacije v generacijo. Iz tistega časa je znana anekdota o očetu, ki je pripeljal hčerko k zdravniku zaradi sprememb na koži. Zdravnik je otroka pregledal in očetu sporočil žalostno novico: »Žal mi je, vendar vam moram povedati, da ima vaša hči endemični sifilis.« »Ali res?«, je olajšano vzkliknil oče. »Jaz pa sem se že bal, da gre za garje!«
Konzervativci in moralisti niso izpustili nobene priložnosti, da ne bi razglašali, kako gre pri sifilisu, tudi zaradi poteka in posledic bolezni, za božjo kazen za razuzdanost in za zaznamovanje in pokoro grešnikov. Tako je ostalo vse do leta 1910, ko je Paul Ehrlich s salvarzanom ponudil svetu prvo res učinkovito zdravilo za sifilis. Dokončno se je strah pred to božjo kaznijo razblinil šele z razširitvijo antibiotikov. Še danes ga, kjer se sploh še pojavi, zdravijo predvsem s penicilinom.
EKONOMSKA OSAMOSVOJITEV ŽENSK IN ANTI-BABY PILULA
Minili sta prva in druga svetovna vojna, med katerima je posebno druga v ZDA prinesla veliko spremembo. Ker so bili moški vpoklicani v vojsko, je veliko število žensk zasedlo delovna mesta v industriji. Po končani vojni se mnoge od njih niso bile pripravljene umakniti nazaj za štedilnik in prepustiti pravice do dela in plačila izključno moškim. Tako se je dokončalo skoraj dve stoletji trajajoče ločevanje produkcije in družine. Družina v industrijski družbi ne igra nobene vloge v produkciji dobrin. Nasprotno. V primeru zaposlene ženske sta si zdaj ti dve vlogi v neposrednem nasprotju.
Samostojna ženska z delovnim mestom in svojim položajem v družbi seveda tudi v odnose vstopa z drugega izhodišča. Zanjo poroka ne predstavlja nujno pridobitve družbenega položaja, včasih lahko predstavlja celo izgubo.
Zato niti ni čudno, da so po prenehanju prve povojne evforije nastopila izrazito neromantična leta, leta preračunljivosti in previdnosti pri vstopanju v medsebojne zveze.
Potem je avgusta 1960 prišel na police nov množičen izdelek: tabletka proti zanositvi.
Sprememba ni bila trenutna. Začelo se je počasi, kakor se začne počasi plaz. Toda premik je postal izvedljiv. Spolnost iz užitka je bila prvič v zgodovini razmeroma poceni. Penicilin je odpravil strah pred boleznijo. Tabletka strah pred neželeno nosečnostjo in škandalom.
Upor proti dvoličnosti in hinavstvu zahodnega sveta si je za svoje vodilno geslo lahko izbral:
»Make love, not war!« ali v slovenščini “Ljubite se, namesto da bi se vojskovali!”
ŠTUDENSTKO GIBANJE KOT SAMOIZPRAŠANJE SREDNJEGA RAZREDA
Tisti, ki po navadi zastavljajo vprašanja in družbi nastavljajo ogledalo, so študentje. Samo študenti imajo za to čas in potrebno znanje. Hkrati nastopajo s pozicije, ki je razmeroma varna. Zaradi glasnosti in kritičnosti ne morejo izgubiti službe in le redko status ali štipendijo.
Poleg tega, so že po pravilu bolj kritični tisti, ki štipendije niti ne potrebujejo. »Zlata mladina«, ki študija ne doživlja kot izjemen dosežek ali milost, ampak kot svojo prirojeno pravico. Tisti, ki se ne ukvarjajo z vprašanjem zaposlitve in preživetja po dokončanem študiju.
To pomeni, da gledajo na celotno dogajanje skozi svoja posebna očala. Na obstoječe družbene krivice, na izkrivljenost prevladujočih odnosov in na svojo družbeno vlogo gledajo vedno s stališča svojega doživljanja teh krivic, izkrivljenosti in poslanstva.
Njihov upor proti materializmu potrošniške družbe ne pomeni, da problema revščine ni več. Revščina ostaja, celo v najbogatejših družbah. Toda, če je še v 19. stoletju vprašanje golega preživetja vprašanje, s katerim se ukvarjajo tri četrtine vseh živečih, imajo zdaj štiri petine preživetje zagotovljeno. In njim se upravičeno zdi, da človek ne živi samo od kruha. In da več kruha ne pomeni nobenega pravega izboljšanja.
Upravičeno menijo, da imajo pravico vprašati: »Zakaj?«
- Zakaj mora svet upravljati peščica politikov in generalov, katerih glavna religija je sovraštvo?
- Zakaj bi patriotizem moral biti zapovedana vrednota nas vseh, če ga nekateri zlorabljajo za opravičevanje lastne grabežljivosti in oblastiželjnosti?
- Zakaj bi morale obstajati socialne razlike, ko pa je na svetu vsega dovolj za vse?
- Zakaj vztrajati v izpraznjenih, čustveno mrtvih razmerjih, če bi lahko imeli svobodno ljubezen?
- Zakaj slepo verjeti, da so komunisti smrtni sovražniki. Po drugi strani so le ljudje, ki prav tako kot mi hočejo samo živeti, ustvarjati in ljubiti, neovirano od pokvarjenih, zagrenjenih in s sovraštvom prežetih starcev?
Gledano z njihovega zornega kota so to moralna vprašanja. Zato so tudi prepričani, da jih lahko rešijo, če se znebijo moralne navlake, ki se lepi na njih.
Toda kljub vsemu živijo v svetu, ki mu še vedno vladajo drugi. Ti s policijo in vojsko vzdržujejo socialne razlike, bojujejo vojne in preko medijev še naprej sejejo sovraštvo. Ti te lahko že jutri vpokličejo in prisilijo, da jih ubogaš ali zbežiš v drugo državo. Ti izkoriščajo svojo moč, da odločajo o karierah in postavljajo ovire.
V razmerah, ko nadzorujejo vse razen tvojega fizičnega telesa, lahko prav to telo uporabiš kot orožje.
Penicilin, tabletko proti zanositvi in nove kemične spojine (LSD in ostale sintetične substance, seveda tudi »naravne«) uporni mladi uporabijo za to, da iz svojega telesa napravijo orožje revolucije.
Hčere, katerih starši želijo ohraniti njihovo neomadeževanost kot kapital, ki bo nekoč omogočal skleniti dobre politične zakone, jo namenoma zavržejo.
Sinovi, ki so up svojih očetov za sklenitev novih političnih zvez, se spečajo s hčerami delavskega razreda in sanje svojih očetov teptajo v komunah.
Vsi tisti, ki bi jih njihovi starši radi videli pri nedeljski maši, iščejo Boga s pomočjo transcendentalnih doživetij in kemičnih substanc. Ker ne verjamejo v politiko in politične stranke, svoje nestrinjanje izrazijo z rock glasbo.
VSE TO IMA SEVEDA TUDI NEGATIVNE POSLEDICE
Upor je bil sicer iskren, toda »svobodna ljubezen« zanemari pomen čustvenega pripadanja. Penicilin in tabletka zmanjšata breme odgovornosti in neželenih posledic, a ne doprineseta nič h kakovosti odnosov. Gibanje je sicer pripomoglo h končanju vietnamske vojne, a odrešitve pred materializmom in smisla življenja ni prineslo. Povzročilo je, da so ljudje tudi na spolni užitek začeli gledati kot na še eno poceni dobrino – nekaj, kar lahko dobiš brez posebnega truda in žrtvovanja.
Vietnamska vojna se je končala. Gibanje je počasi izgubilo zagon, njegovi pripadniki so odrasli in se zaposlili. Bolj ali manj razuzdano so preživeli svoja odrasla leta, nekateri so se poročili in mnogi med njimi tudi ločili. Vzgojili so otroke. V ta namen so eni bolj, drugi manj prevzeli iste malomeščanske vzorce, proti katerim so kot mladostniki protestirali.
Potrošniško pojmovanje spolnosti se je obdržalo.
To sicer ni bila tista »svobodna ljubezen« iz šestdesetih in sedemdesetih, ampak bolj »seks kot začimba«, stalni spremljevalec zabav in družabnega življenja.
Potem se je pojavil AIDS, in tisti, ki radi razširjajo prepričanje, da mora razvratu slediti božja kazen, so dobili novo snov za obravnavanje.
OBRAČUN POD ČRTO
Vse do zdaj povedano napeljuje k zaključku, da pravzaprav ni šlo za revolucijo, ampak za pomoto. Odgovor na vprašanje so iskali na napačnem kraju.
Penicilin, tabletka in ekonomska neodvisnost žensk predstavljajo možen temelj za osvoboditev. Skupaj s kakovostnim in dostopnim otroškim varstvom omogočajo predvsem osvoboditev ženske iz spon patriarhalnega pojmovanja družine. Nedavno dokončana študija o položaju žensk na področju nekdanje vzhodne Nemčije je pokazala, da je prav njihova ekonomska neodvisnost, razmeroma visoka izobraženost in kakovostno otroško varstvo iz njih naredilo samostojne in osvobojene ženske, ki so v odnose vstopale kot enakopravne in tudi zahtevne partnerice.
To je vse kaj drugega od tiste svobodne ljubezni, ki se izraža skozi promiskuitetno menjavanje partnerjev.
Pravica ženske, da si izbira partnerja po svojem okusu, ne glede na socialni izvor, potrebo po preživetju in zagotavljanje ekonomske varnosti, je temelj svobodne ljubezni. Njena pravica, da ga zapusti brez strahu, da bo to ogrozilo preživetje, oskrbo ali status nje in njenih otrok, je njeno zagotovilo.
Vendar ob tem ostaja nespremenjeno dejstvo, da gre za zahteven in odgovoren odnos, v katerega se ne vstopa lahkomiselno in neodgovorno.
Ne hitra in neodgovorna menjava partnerjev, ampak možnost »poskusnega zakona« bi morala biti glavna pridobitev seksualne revolucije. Možnost, da dva živita skupaj, ne da bi bila poročena, dokler zares ne ugotovita ali sta pripravljena vzgajati otroka.
Ne skupinski seks in ljubljenje z neznanci, ampak možnost, da vsak zamenja nekaj partnerjev, preden najde pravega. Ne moraliziranje o ljubezni in spolnosti, ampak predvsem možnost za neobremenjeno učenje, bi morala biti glavna pridobitev seksualne revolucije. A je žal prav toliko, kot k razsvetljevanju, doprinesla k širjenju različnih mitov, predsodkov in neresnic.
Danes za ekonomski uspeh ni potrebna družina. To je dejstvo, ki ga moramo sprejeti vsi. Torej je normalno, da se tudi pogodbena razmerja med spoloma sproščajo. Vsaka morala, ki tega dejstva ne sprejme, vodi v hinavščino. Eni in drugi, moški morda včasih malo bolj kot ženske, si želimo, da bi razmerja še naprej uravnavala nujnost in ne svobodna odločitev.
Takrat, ko se bomo naučili, da prisila ni edino zagotovilo varnosti in da je svoboda mogoča samo z veliko mero previdnosti in odgovornosti, takrat bomo morda lahko rekli, da smo osvobojeni.
Do takrat bo tudi seksualna revolucija predstavljala le še en neuspel poskus, še eno nedokončano iluzijo in še eno obljubo, ki je požrla samo sebe.
