Če se vrnemo k izvornemu pomenu ljubezni in prijateljstva, potem ju zagledamo v povsem drugačni luči, saj prave ljubezni in pravega prijateljstva nikoli ne smemo zahtevati, načrtovati, kupovati in prodajati.
Poskusi, da bi skrbno in natančno ocenjevali naše medsebojne odnose ter se osredotočili na analiziranje tistega, kar nas dela tako različne, so prava potrata časa. Če si res želimo izboljšati in rešiti naše odnose z drugimi, se moramo vprašati, kaj nas v resnici združuje.
Medsebojni odnosi se odražajo tudi preko uspešnosti reševanja težav.
Če nas povezujejo materialne dobrine ali samo zunanja privlačnost, seksualna želja ali neka druga kratkotrajna stvar, potem bodo se vsi problemi na skupnih področjih odražali na naših odnosih. Vezi, pri katerih ljudi nič ne združuje, so podobne Potemkinovim vasem, kjer je na zunaj vse v redu, za njihovo lepo fasado pa se skrivajo samo problemi in praznina. Takšne formalne vezi so pogosto hujše od osamljenosti.
Kaj nas v resnici združuje?
Ljudi združujejo ali povezujejo tudi težave in težki trenutki, ki so jih preživeli skupaj. Če se pri premagovanju ovir in iskanju rešitev vsi enako trudijo in borijo za boljše stanje, takrat se poleg utrjevanja že obstoječih odnosov rojevajo tudi nova in globlja stanja duše, ki odpirajo nove horizonte in preusmerjajo razvoj dogodkov v novo, pozitivno smer.
Potrebno se je naučiti narediti prvi korak tako, da pri tem ne izgubimo samega sebe in svojega notranjega dostojanstva. Za medsebojne odnose sta potrebna najmanj dva in vsak naš korak mora izzvati resonanco in odziv drugega človeka.
Če se po naših dolgotrajnih prizadevanjih to vseeno ne bo zgodilo, se moramo začeti zavedati, da bodisi delamo napačne korake ali pa naše medsebojne korake delamo na trhlih temeljih. Kajti če vsa prizadevanja ostanejo le na enem človeku, ki poskuša sam nositi in rešiti težave, je to absurdno in nenaravno.
Ljubezen zahteva občutek zraka in svobode duše.
Kaj je potrebno za uspeh odnosa?
Za uspeh vsakega medsebojnega odnosa je potrebno, da obe strani poskušata premagati posesivnost in egoizem. Pogosto ne opazimo individualnosti in edinstvenosti ljudi, ki jih imamo radi. Naša predstava o njih je odsev naših lastnih pogledov, zahtev in predstav o tem, kakšni bi morali biti.
Nikoli ne smemo poskušati vzgajati in preoblikovati ljudi po svoji podobi ali po svojem okusu. Ljubezen zahteva občutek zraka in svobode duše. Ljudje, ki to upoštevajo, se ne stapljajo drug z drugim in ne izgubljajo svoje individualnosti. Skupaj so podobni dvema samostojnima stebroma, ki podpirata streho enega svetišča.
Ljubezen zahteva popolno dajanje in nesebičnost ter razumevanje dejstva, da ne potrebujemo ničesar drugega kot je možnost ljubiti. Če se postavimo v prvo vrsto ali v center pozornosti in prisilimo ostale, da plešejo okoli nas, naših problemov in interesov ter neprestano zahtevamo dokaze ljubezni in delamo dobro v pričakovanju povrnitve enakih dejanj, potem to ubije pravo ljubezen in pravo prijateljstvo.
Ko na prvo mesto postavimo drugega
Ni najpomembnejše vprašanje, kaj bo boljše zame, ampak kaj bo boljše za drugega. Kajti želeti boljše drugemu človeku pomeni poskušati razumeti, kaj je nujno potrebno za njegovo dušo.
Ljubeč človek ali ljubeč prijatelj sta kot ogledalo, ki vse vidi in vse odseva. Če želimo ohraniti takšno stanje, ne smemo podpirati njegovega negativnega obnašanja. Še posebej, če imamo tega človeka radi in ga imamo za prijatelja. Namesto podpore reagirajmo kot glas vesti, da ne bomo postali priča in sokrivec tega negativnega procesa.
Pri ljubljenem človeku poiščimo tisto, kar je v njem najlepše, tisto, česar človek včasih ne vidi niti sam pri sebi. Prepričevanje z besedami je popolnoma nekoristno, veliko bolj učinkovito je prepričevanje in navdihovanje z močjo lastnega zgleda. Ljubeč človek je veliko bogastvo. Podoben je luči v temi za tiste, ki imajo čast, da jih ljubi.
Ljubeč človek je podoben luči v temi za tiste, ki imajo čast, da jih ljubi.
Zadostuje že zavedanje njegovega obstoja in tega, da lahko njegovo podobo nosijo v svojem srcu, pa naj se zgodi karkoli.
Razlogov za osamljenost je še veliko več. Ni tako pomembno, če nikoli ne srečamo človeka, čigar podobo bi lahko nosili v svojem srcu, saj še vedno obstajajo sanje, ki segrejejo vsakega še tako osamljenega volka, ki ljubi z vso svojo dušo in si prizadeva za njihovo uresničenje.
