Ljubezen je ena izmed tem, o kateri govorimo največ, a jo hkrati najtežje razgalimo v vsej iskrenosti.
Pogosto se izražamo s splošnimi izrazi, kot so “želim si nekoga, ob katerem bom srečen” ali “iščem pravo ljubezen”, vendar redko resnično pogledamo vase in izrečemo tisto, kar si globoko v sebi želimo. Pogosto zato, ker tega ne znamo opisati, ali pa ker nas je strah, kako bo to sprejeto.
Ko se znajdemo v svetu zmenkov, si želimo, da bi nas nekdo začutil točno takšne, kot smo. A hkrati pogosto skrivamo prav tiste dele sebe, ki bi lahko pripeljali do resnične povezanosti. Preverimo, kaj se pogosto skriva za besedami in zakaj svoje resnične potrebe skrivamo – ter kako narediti prostor za bolj iskrene povezave.
Želimo si bližine, a se bojimo biti ranljivi
Večina samskih si želi topline, objema in občutka, da nekdo res vidi našo notranjost. A hkrati nas spremlja strah, da bomo ob tem razgaljeni in ranljivi. V svetu, kjer velja, da je moč v nadzoru in neodvisnosti, pogosto skrivamo svojo željo po nežnosti, kot bi bila nekaj, kar moramo premagati.
Ko na zmenku poskušamo biti močni, zabavni ali zanimivi, pogosto spregledamo, kako privlačna je iskrena mehkoba. Bližina se rodi v trenutkih tišine, v pogovoru brez maske, v spoštljivem dotiku, ki ne zahteva ničesar. Če želimo povezavo, moramo najprej sprejeti, da ranljivost ni slabost, temveč pot do resničnega stika.
➤ Druga priložnost za ljubezen
Hrepenimo po globini, a ostajamo v površinskih pogovorih
Iskreno si želimo odnosa, kjer lahko govorimo o vsem – o sanjah, strahovih, smislu, minljivosti. A na zmenkih pogosto ostajamo pri vprašanjih, kot so “s čim se ukvarjaš”, “kam rad hodiš na dopust” ali “kakšno glasbo poslušaš”. S tem ne ustvarimo prostora za resnični stik, temveč zgolj izmenjujemo informacije.
Globina zahteva pogum. Potrebno je tvegati in izraziti nekaj, kar ni popolno, kar ni pripravljeno za javnost. Šele takrat se pokaže, kdo zna slišati in kdo samo odgovarja. Ko si dovolimo vprašati: “Kaj te trenutno v življenju najbolj zanima?” ali “Kdaj si se nazadnje počutil zares živo?”, naredimo korak k odnosu, ki se ne razblini z naslednjim obvestilom na telefonu.
Potrebujemo varnost, a dajemo vtis, da nam ni mar
V času hitrih zmenkov in neskončnih možnosti pogosto dajemo vtis, da nas nič ne gane. Da smo sproščeni, neodvisni in pripravljeni iti naprej, če ni popolno. V resnici pa si večina ljudi želi občutka, da lahko nekdo ostane. Da bo nekdo prisoten tudi takrat, ko ni popolno in ko ni zabavno.
Sporočamo, da smo v redu sami, a v sebi nosimo potrebo po tem, da nas nekdo sprejme, tudi ko nismo najbolje. Če si tega ne upamo povedati, ustvarjamo odnose, v katerih nihče ne ve, pri čem je. Ko nekdo pokaže, da mu ni vseeno, to ne pomeni šibkosti. Pomeni čustveno zrelost. In prav ta zrelost ustvari prostor, kjer se ljubezen sploh lahko razvije.
Iščemo pristnost, a igramo vloge
Želimo nekoga, ki bo sprejel naš pravi jaz, a hkrati pogosto igramo. Pokažemo svojo uspešnost, humor, razgledanost, vse, kar naj bi bilo privlačno. Zadržimo pa dvome, negotovosti in stvari, ki jih ne bi objavili na profilu. Igra vlog ustvari privid privlačnosti, vendar ne omogoča povezave.
Pristnost pomeni, da smo to, kar smo – tudi v svojih nesigurnostih. Ne pomeni, da se razgalimo v enem večeru, temveč da si dovolimo biti resnični. Ko nekdo začuti, da pred njim ni nastop, ampak oseba z resničnim srčnim utripom, se lahko zgodi nekaj več. V odnosih, kjer je manj igranja, se zgodi več resnice.
Hrepenimo po povezanosti, a skrivamo svojo resnico
Vsak izmed nas nosi zgodbe, ki jih ne deli kar tako. In prav v teh zgodbah se skriva tisto, kar bi nas povezalo. A zaradi preteklih razočaranj, zavrnitev ali strahu pred nerazumevanjem, ostajamo na varni razdalji. Mislimo, da bo šlo lažje, če ne pokažemo preveč. Žal pa povezava brez resnice ni povezava.
Povedati, kaj si resnično želimo, pomeni stopiti v neznano. Morda bo nekdo to slišal in ostal. Morda ne. A šele takrat, ko izrazimo svojo resnico, ugotovimo, kdo nas resnično sprejema. In v tej izkušnji se ljubezen spremeni iz ideje v nekaj, kar začutimo z vsem telesom.
