Idealen par. Kolikokrat rečemo tako, kadar vidimo moškega in žensko, ki sta usklajena drug z drugim, neprisiljena, spontana, lepa? Samo dva srečneža, ki sta se našla slučajno, a sta bila namenjena drug drugemu?
Sama mislim drugače. Ne verjamem v idealne pare, kot ne verjamem v naključja, ki samoumevno dajejo idealen odnos med moškim in žensko. Skeptik, pesimist? Ne, daleč od tega. Verjamem namreč v svobodo.
Svoboda v partnerskem odnosu
Svobodo? Ja, svobodo! Morda boš odkimal/a z glavo, ker zate svoboda nima veliko skupnega z odnosom moški – ženska. Kako le? Nenehno prilagajanje, ne smeš vedno delati, kar bi si želel/a, da sploh ne govorimo o zvestobi. S takšnim mišljenjem si pokazal/a tvojo sliko partnerskega odnosa. Moja slika je popolnoma drugačna.
Ne gre za to, da se moram prilagajati, ker bi bila v to prisiljena. Prilagajam se in sem zvesta, ker tako sama izberem – ker je to tisto, kar želim.
Svoboda v partnerskem odnosu pomeni, da se lahko prilagajam, ker sama tako želim.
Vedno znova me preseneča pojmovanje svobode, kot jo razume večina ljudi. Zanje je svoboda, da lahko delajo, kar se jim zahoče. To zame ni svoboda, to je kaos.
Nobena stvar se ne povezuje tako zelo s svobodo kot odgovornost. Morda smo zato lahko svobodni v mislih, besedi in dejanjih in svobodni kot celovita osebnost šele takrat, ko smo sposobni biti odgovorni do sebe in do drugih.
Naj se vrnem k partnerskemu odnosu. O kakšni svobodi govorim? O svobodi, ki jo omogoča resnična intimnost med moškim in žensko. Samo tako lahko rasteta kot osebnosti, kot človeka. To je bistvo partnerskega odnosa, tistega “idealnega”, če že želiš, da uporabim to besedo. Ljubezen je ravno to.
Želiš biti boljši/a, se spreminjati v boljšega človeka, osebnostno rasti. Ljubezen osvobaja, ker ti omogoča osebnostno rast.
“Idealen” odnos, kjer bi se vedno razumela, mislila enako, delala enako, si želela isto, in kaj je še podobnih asociacij na idealnost med moškim in žensko, ker sva si bila “namenjena”, ker sva “popolnoma enaka”, bi pomenil, da se partnerja osebnostno ne bi več razvijala. Ne kot partnerja in ne kot posameznika.
Takšen odnos je torej smrt za partnerstvo in osebnostno rast človeka. Ne verjamem vanj, ker v resnici ne obstajata takšna posameznika! V ozadju teh navidezno “idealnih parov” je velikokrat podrejanje enega partnerja drugemu, torej čustvena odvisnost.
Ne za “idealen”, gre za intimen odnos med partnerjema
Velikokrat opazujem partnerje, kjer je kljub letom skupnega življenja veliko romantike, seksualnega zadovoljstva, harmonije, intimnosti, topline. Nekako so poti teh partnerjev vzporedne, vodijo v isto smer. Kakšen je njihov recept? Gre za intimen odnos med partnerjema.
Intimnost pomeni poseben odnos med partnerjema, kjer se usklajujeta.
Intimnost ni samo fizična bližina, spolnost. Pomeni poseben odnos med partnerjema, kjer se razlike usklajujejo in uravnavajo vedno, kadar obstaja potreba po tem. To vključuje tako medsebojno izražanje čustev, kot delitev misli, pričakovanj, želja, razočaranj na vseh področjih življenja.
V intimnem odnosu obema partnerjema ustreza, da sta v vsem čim bolj odprta drug do drugega. Takšna partnerja drug drugemu dovolita “vstop” v skrite prostore svoje duše ob istočasnem zavedanju, da druga oseba tega ne bo zlorabila. V tem primeru je seveda vedno manj osebne intimnosti, tistega, kar pripada samo enemu med njima.
Vsi ljudje nimamo enakih sposobnosti za intimnost. Na določen način je del nas, vgrajena v nas od spočetja ali pridobljena skozi odnose z drugimi ljudmi. Seveda je predpogoj intimnega odnosa intimnost obeh partnerjev. Ne moreš pričakovati intimnosti samo s strani partnerja, sam/a pa ostati zaprt/a. Prav tako se ne smeš počutiti nelagodno, ko želiš biti intimen/a.
Občutek nelagodja pomeni, da nisi pripravljen/a sprejemati intimnosti na takšen način. Predvsem gre za odnos, ki se izgradi v dolgotrajnem razmerju, kjer se intimnost med partnerjema poglablja skozi čas.
Intimen odnos zahteva odprtost, pristnost, čustveno toplino, spoštovanje, odkritost, zaupanje in seveda obojestransko pripravljenost za vzajemno intimnost ter realnost. V takšnem odnosu ni mask, fasad, ni igranja in igric, ni napadanja in obrambe, ker ni potrebe po tem. Intimen odnos daje pravo kakovost življenja v vseh obdobjih.
Zakaj je intimen odnos tako poseben?
Bistvo intimnega odnosa ni v tem, da si seznanjen/a z vsem, kar se dogaja v partnerju. Bistveno je, da se s temi spoznanji dotikaš lastnih spoznanj, postavljaš lastni “jaz” pod vprašaj in spreminjaš sebe.
Pri tem, ko odpiraš svoj notranji intimni svet partnerju, ne izmenjuješ samo svoj notranji svet doživljanj in spoznavaš notranji svet doživljanja partnerja. Istočasno spreminjaš sebe in svoj intimen notranji svet doživljanj, poglede nase in vse okrog tebe. V bistvu vplivata drug na drugega in ob tem osebnostno rasteta. To je bistvo intimnega partnerskega odnosa.
Si lahko intimen/a v odnosu do kateregakoli moškega ali ženske? Prav gotovo ne. Med partnerjema lahko nastane bistvena razlika v osebnostni rasti. Od posameznika je odvisno, kakšna je njegova sposobnost in volja osebnostne rasti.
Bistvo intimnega partnerskega odnosa je vpliv drug na drugega in osebnostna rast obeh.
Če se kot posameznik skozi življenje spreminjaš, zoriš in rasteš, se spreminjajo tvoji pogledi, interesi in potrebe. Če ta osebnostna rast ni vzporedna s partnerjem ali partner sploh ne posveča časa svoje osebnostni rasti, bo slej ko prej prišlo do razkoraka med tem, kaj potrebuješ in kaj ti partner nudi.
Takšna partnerja ne moreta delovati kot intimen in usklajen par. Pri tem ni bistveno, kolikšen del skupnega življenja sta preživela, kaj ju povezuje, ali se še imata rada. Potrebuješ partnerja, ki bo držal korak s tabo. Zakaj? Ker je intimnost partnerstva tisto, kar iščeš, ker te izpopolnjuje.
Seveda ne smeš pozabiti, da je tvoj odnos do sprememb individualen. Ni nujno, da sprejemata spremembe enakomerno. Intimen odnos predpostavlja odkrit pogovor, kjer pokažeta drugačno dojemanje, razmišljanje, občutenje. Umik v molčečnost ne more biti del intimnega odnosa.
Kolikokrat se zaradi umika ali molčečnosti normalna sprememba ravnanja enega med partnerji v spolnosti (ženske po porodu ali moški, ki imajo krizo v službi), ki pomeni manjše spolne želje, poveže z manjšo ljubeznijo, njeno odsotnostjo in varanjem. Je to potrebno?
In kje je tu svoboda?
Naj najprej pojasnim, kaj ni intimen odnos. Intimen odnos ni nujno odnos, kjer se veliko pogovarjamo. Tudi če se “vedno lepo pogovarjamo”, še ne pomeni, da smo intimni. Vsebina pogovorov določa intimnost, ne njena kvantiteta. Intimen odnos ne pomeni, da smo nenehno fizično skupaj. Nasprotno. Intimen odnos daje svobodo obema partnerjema, da sta to, kar sta.
Ne moremo biti vedno isto. Lahko smo z drugimi ljudmi, delamo druge stvari, svobodni. Del tistega, kar partner ne more uresničevati v odnosu s partnerjem, uresničuje z drugimi ljudmi.
Osebna svoboda mora biti v vsakem partnerstvu predpogoj odnosa.
V intimnem odnosu je to del sprejemanja partnerja, saj v tem odnosu ne postavljaš pogojev ali uveljavljaš svoje moči v odnosu s postavljanjem meja v razvoju odnosov partnerja z drugimi ljudmi. Dejansko si meje določa vsak posameznik zase.
Osebna svoboda mora biti v vsakem partnerstvu predpogoj odnosa in ne nekaj, kar znotraj partnerstva ne obstaja. Sedaj sva “midva”, “ti” več ne obstajaš. To enostavno ni partnerstvo!
Ni potrebno pretvarjanje, da dosežeš nekaj, kar želiš. Preprosto si, kar si. V tem je neverjetna moč in energija za kvalitetno življenje. Intimen odnos prinaša razumevanje in varnost. Zrel odnos dveh posameznikov. Če moram uporabiti besedo “idealen”, potem je zame intimen odnos “idealen” odnos.
