Čustvena zrelost je lastnost od katere je odvisno, koliko stresa lahko oseba prenese brez negativnih posledic v stresnih situacijah.
Kakšen vpliv ima čustvena zrelost na ljubezen? Zakaj sploh pride do težav? V enem intervjuju s sedaj že pokojnim seksologom dr. Marijanom Košičkom v časniku Dnevnik je bilo zapisano spodnje.
Novinarko je zanimalo, kaj je tisto ključno, da zakon (ali partnerska zveza; op. a.) deluje, glede na to, da v Sloveniji razpade že vsak tretji ali četrti zakon, v ZDA menda že vsak drugi.
Košiček je odgovoril: “To je gotovo čustvena zrelost. Stoodstotno zrelih ljudi seveda ni, toda neka raven čustvene zrelosti je nujno potrebna, da lahko dva živita skupaj.
Od stopnje čustvene zrelosti je odvisna sposobnost za ljubezen. Pri tem je zelo pomembno, da smo dovolj samozavestni – v sebi, ne na zunaj – in da se dovolj spoštujemo. Ljubezni je zmožen samo tisti, ki se ima dovolj rad. Jasno je, da ni zakona brez težav, toda premagati jih je mogoče tedaj, ko sta zakonca (ko rečem zakonca, mislim na poročene in na tiste, ki živijo na koruzi) pripravljena samemu sebi in drug drugemu samokritično priznati svoje napake in biti pri tem dovolj iskrena. Tega pa po mojih izkušnjah veliko ljudi ne zna, ne zmore. Namesto tega svoje pomanjkljivosti, svoje napake projicirajo v partnerja. To opazujem zlasti pri moških.”
Novinarka nadaljuje: “Hočete reči, da moški težje priznajo svojo (so)krivdo za težave v zakonu?” Strokovnjak pa odgovori: “Hočem reči, da so moški v povprečju čustveno manj zreli od žensk. Težko reči, zakaj. Vsaj deloma leži vzrok za to v naravi moških. Glavni razlog pa je gotovo v tem, da živimo v patriarhalni, moški kulturi.”
Tako, mnenje strokovnjaka, črno na belem. Sicer pa smo že velikokrat slišali, da mora imeti človek najprej rad sebe, da ima lahko potem rad druge (ampak v mejah normale, to naj ne bo izgovor za pretirano samovšečnost).
