Če vara ženska … Izpoved prevaranega moškega

V glavnem so na strani prevaranih ženske. Takšen občutek ima človek, če spremlja zadeve površno.

Ne, o prevaranih ženskah se samo več govori. Zanimivo, da so moški, ki so bili prevarani, v očeh mnogih žensk, ki so bile prevarane, vredni kvečjemu pomilovanja. Ali nagonskega materinskega instinkta. Eno in drugo je težko prebavljivo.

Na splošno velja, da če je z moškim vse v redu, se mu prevara ne more zgoditi. Beseda »copata« je v teh primerih glavni sinonim za besedo »moški«. Ne samo iz ust moških. »Copata« je moški, ki ni šovinist, ima (je imel) spoštljiv odnos do žene, a mu je ta vseeno »nasadila roge«. Kar vse te ženske (in moški) pozabljajo, je golo dejstvo. Za vsakim moškim, ki je varal, obstaja ženska, ki je prevarala.

• Kaj storiti, ko izdata partner in prijatelj?

Izhajam iz situacije, ki je danes prej pravilo in ne izjema. Moški ne varajo svojih žena z mladimi, samskimi ali drugače samskimi ženskami (ločenke, vdove), ampak s poročenimi ali vsaj ženskami, ki živijo v stalnem razmerju z moškim. Zakaj je več kot na dlani. Manj nevarno.

Ženske ne varajo le iz ‘obupa’. Je vmes ljubezen?

V »naravi« žensk bi naj bilo varanje nesprejemljivo. Ženske ne varajo. Če prevara ženska, prevara samo iz »obupa«.

Zakaj ženska prevara?

Ženska, ki ima topel, varen dom, skrbnega, iskrenega partnerja, s katerim ima ljubeč odnos (vsaj zgleda tako na zunaj) in je v tem odnosu upoštevana kot ženska in kot človek, ne vara. Vedno so izjeme. Pravilo je, da pravil ni.

Kar je predpostavka te trditve, je ljubezen. Izhaja iz stališča, da je ženska stopila v odnos z moškim zaradi ljubezni do njega. Ključna beseda je »njega«.

Vprašanje je, ali je ta moški sploh oseba, ki jo je ljubila ali mislila, da jo ljubi. Morda je samo projekt, ki si ga je zadala. Gmota, ki jo je treba pregnesti, temeljito in na njen način, da bo iz nje nastala tista podoba, ki je predmet njene ljubezni. Moški smo velikokrat projekti. Ženske nas hočejo spremeniti. Tu se zame zgodba o ljubezni konča. Verjetno se nikoli niti začela ni.

Najbolj zanimivo je iskanje razlogov s strani drugih ljudi, če zadeve na zunaj »štimajo«. Kaj je bilo narobe? Največkrat ali najlažje služba.

Službene obveznosti, kot »izgovor« za zanemarjanje družinskega življenja in partnerke.

Človek, ki ima odgovoren odnos do službe in svojega dela, še ni nujno deloholik. Večini ljudem služba ne omogoča delavnika od sedme do tretje. Ni večina zaposlenih danes na tem? Moških in žensk? V povprečju sta pri nas zaposlena oba partnerja. Če odpade kot razlog služba, se pojavijo domneve o »drugačni usmerjenosti« moškega ali celo »nemoškosti« moškega.

• Zakaj moški varajo in kako to preprečiti?

Pojavijo se vprašanja o nasilju znotraj družinskih vrat, o zlorabi, o čudnih spolnih zahtevah, o »ekstremnosti«, ki bi lahko opravičila prevaro ženske.

Zakaj? A ne more biti vzrok preprosto dejstvo, samo ugotovitev, da je šla na »vse ali nič« z domnevnim adutom v roki, in ostala brez vsega?

Ker to je moja zgodba. In nisem edini. Z mano ni nič narobe, samo nisem. V resnici nikoli nisem bil, le da je mislila, da bom. Sem poslušal tako slabo, da nisem slišal njenega »obupa«, opazil njenega razočaranja? Je torej nisem zares čutil? Ne, nič od tega ni bilo v njenih besedah. Enostavno »nisem«. Nisem moški, s katerim bi želela še živeti »dokler naju smrt ne loči«. Nisem opravil naloge. Nisem se spremenil, nisem dal tistega, kar je pričakovala, da bom dal od sebe. Sam ugotavljam, da se nisem zavedal, da sem na »preizkušnji«. Mislil sem, da imava odnos, da imava zakon. Ne idealen, a več kot normalen ali vsaj solidno povprečen.

Spremeniti se zaradi ljubezni

Zakaj je popolnoma neskladno v imenu ljubezni pričakovati, da se bo oseba spremenila zaradi nas? Lahko pričakujemo od osebe, ki jo imamo radi, da se bo spremenila tako, kot želimo sami, če nas ima res rada? V imenu ljubezni. Je ljubezen potem na preizkušnji in mi z njo? Ali potem sploh ljubimo to osebo?

Pričakovati od osebe, s katero smo v partnerskem odnosu, da se bo spremenila zaradi nas, v imenu njene ljubezni do nas, nima nobene veze z ljubeznijo. Vsi smo, kar smo. Lahko se prilagajamo, a v svoje bistvo ne moremo posegati. Ne moremo se spremeniti na način, da mi nismo več mi. To ne pomeni, da se po nekaj letih skupnega življenja lahko zanemarimo, zapijemo, ne skrbimo več zase, in podobno. Govorim o spremembah, ki zadevajo bistvo tega, kar smo. Če bi se spremenili, bi ravnali v neskladju sami s sabo. Ne bi bili več mi. Gre za lastnosti, zaradi katerih smo, kar smo.

Če se torej ne želimo spremeniti v imenu ljubezni, smo sami »krivi«, če ljubezni ni več ali se ta poišče drugje? Včasih razmišljam o »ženski taktiki«.

Če vidim sedaj določena dejanja drugače, jih vidim v luči besed, ki mi jih je izrekla takrat, ko me je soočila s svojim »razočaranjem« nad mano. Dejstvo, da je zanjo »njeno razočaranje« več kot dovolj močan razlog, ki jo opere vse »krivde« prevare, morda niti ni tako zelo pomembno.

Najbolj boleče je spoznanje, da obstaja sedaj dvom v vse, kar je bilo med nama. Kar še vedno je med nama. Otroka. Vedno bova imela otroka. A vendar se vprašujem, ali si jih je res želela z mano, sta bila »krona« najine ljubezni?

Bistvo ljubezni je sprejemanje!

Spremeniti nekoga. Zahtevati, da se nekdo spremeni zaradi nas, je vse drugo kot ljubezen. Spominja na tisto: Saj je bilo v redu, ampak… Bistvo ljubezni je sprejemanje. Sprejemanje ne more biti pogojeno z zahtevami po spremembi.

Ne moremo reči: Saj te sprejemam, samo … ne bodi več ti. Ne moremo se pretvarjati, da imamo radi pse, če jih nimamo. Ne moremo se pretvarjati, da radi plezamo po gorah, če sovražimo naravo. Ne moremo uživati ob poslušanju opere, če je ne razumemo. Ne moremo delati cele dneve za večjo hišo, če nam je bolj pomembno, da čas preživljamo z družino. Ne moremo.

Na koncu je prevara še najmanj boleča

Moški, ki je prevaran, verjetno trpi vsaj tako ali bolj kot ženska, ki je prevarana. Posebej, če je prevara »posledica« neuresničenih pričakovanj ženske.

Na določen način s svojimi dejanji ne povzročaš »problemov«, ki bi lahko eskalirali v razpad odnosa. Odnos razpade na neki točki, ko se ženska sooči z dejstvom, da se je »zmotila v tebi«. Dejstvo, da se ta ugotovitev prekrije z njeno prevaro, je verjetno samo »naključje«. Ali pa je prevzela nov projekt. Cinizem morda ni na mestu, a občutek je takšen.

Odnos okolice je takšen, kot ga ne pričakuješ. Velikokrat me je vrnil v čas, ko sem sam podajal mnenja o zadevah, ki jih nisem poznal. Morda so bile moje besede pred leti odraz pomanjkanja empatije do sočloveka. Ali zaverovanosti v sebe.

V bistvu niso bile zares odraz mojega razmišljanja. Bile so gostilniško natolcevanje. Nestrpnost, šovinizem. Tako jih vidim sedaj. Kolikokrat sodimo, debatiramo, oblikujemo stališča brez vsakega občutka za sočloveka? Posledice sem izkusil sam.

• Zakaj te je partner prevaral?

Kar me moti, je splošni odnos do najinega zakona. Sam nisem želel njegovega konca. Seveda ni mogoče nikogar prisiliti v odnos. A pobiram »ostanke« tega, kar je normalen proces v primeru večine ločitev.

Nisem izgubil samo žensko, ki sem jo imel rad; izgubil sem družinsko življenje.

Naj se trudim, kolikor se hočem, ne bo in ne more biti enako, kot je bilo prej. Moj odnos z otrokoma. Trudiva se oba. A čeprav se oba trudiva, da je njuno življenje »normalno«, zanju ne more biti enako. Predvsem še vedno upata, da sva se »zmotila« in bova nekega dne ugotovila, da se imava rada in da želiva živeti spet skupaj. Kako vem? Ker mi vsakokrat, kadar se vidimo, ne »pozabita« povedati nekaj lepega o meni, nekaj, kar je seveda rekla mami.

Zavedanje, kako zelo iskrena, a neuresničljiva je njuna želja, boli bolj, kot prevara in spoznanje »resnice« o najini ljubezni. Takrat se zavedam, koliko sta izgubila moja otroka. In onadva res nista kriva za nič.

Če je sploh smiselno iskati krivca za karkoli.