Vsi bi imeli ljubezen.
Pa je v resnici ne znamo dati, večkrat tudi ne prejemati. Vsi imamo neko vizijo, kako bi ljubezen med dvema morala izgledati, če pa pogledamo realno, pa vidimo, da imamo veliko zadržkov.
Morda se nekje v zgodnjih letih še znamo prepustiti ljubezni in vse v zvezi z njo ter odnosom teče neprekinjeno. Ko pa smo v obdobju, ko že imamo izkušnje, tako slabe kot dobre, pa marsikdo zapre svoje srce, ne glede na to, kako hrepeni po ljubezni.
Ljubezen ni samo imeti rad in se za nekoga truditi. Ljubezen je tudi odpovedovanje svojemu rutinskemu tempu, zahteva povezovanje z družinskimi člani in vpeljevanje nekoga v družinsko tradicijo in navade ter zgodbe, ki jih je družina nabirala skozi leta.
In verjemite, ko si enkrat že imel primarno svojo družino in, ko si nekaj časa sam, je to zelo težko.
Želja po ljubezni je, a …
Sama sem se navadila na tempo nas treh, na tempo mojega dela in vseh običajev, ki jih imamo jaz in moji hčeri.
Želela bi si ljubezni, partnerja, vendar potem, ko si na pragu, ki mu rečemo razširjena družina, je to vsaj zame težje. Sploh, če ženska vidi, da zna preživeti sama. Potem bi imela samo nekoga, ki bi ji krajšal čas, s katerim bi lahko delila energijo, vendar bi se lahko vrnila v svoj dom in ni potrebe po prilagajanju.
Vse, kar je že izdelanega, ostane nedotaknjeno. Tako, da se včasih vprašam, ali si sploh želim ljubezni v obliki moški – ženska.
Ali me je samo strah, ali pa sem morda že razvajena v svojem svetu in nimam potrebe po prilagajanju, saj mi je tako udobno.
Želimo ljubezen?
Ko gledam še starejše dame, ki so ali vdove ali ločene, vidim, da si zapolnijo svoj čas s prijateljstvi, potovanji, druženji in majhnimi užitki. Redko katera si najde partnerja, s katerim bi si delila vsakdan. Marsikatera mi reče, da prala in kuhala ne bo za nikogar več, tako raje ostajajo same.
Tako, da se sprašujem: Kaj sploh želimo? Želimo ljubezen, prilagajanje, ki je seveda tudi pogoj za užitke, si želimo z nekom bivati v vsakdanu in skrbeti eden za drugega, ali je v sodobnem času laže biti sam?
Vsi opevamo ljubezen, vsi vzdihujemo in bi jo imeli.
Pa smo se pripravljeni odpovedati luksuzu samskega stanu? Smo se pripravljeni zavezati k dobrem in slabem? Ali pa smo postali samo hedonisti, ki bi imeli od vsega samo lepo, odpovedali pa se ne bi ničemur? Smo morda postali v tem svetu, ko naš obstoj ni nujno pogojen s sodelovanjem v skupnosti, malo razvajeni?
Si sploh res želimo ljubezen ali smo sami sebi dovolj ob vsem tem, kar nam je ponujeno?
Sonja Fatalke, odlocitve@gmail.com
Saj veste, stalna je samo sprememba.
