Toda tudi nezvestoba je vse prej kot samo to. Lahko bi dejala, da gre pri nezvestobi za razočaranje, strah, jezo, praznino, potrebo po ljubezni in razumevanju. Prav na tem področju se je treba spopadati z nezvestobo.
Veliko ljudi meni, da spolni odnos pomeni največjo možno bližino med moškim in žensko. Toda v takih primerih spolni odnos kaj hitro postane nadomestek za pogovor, intimnost, poznavanje ali celo reševanje napetosti, s čimer se spremeni v svoje nasprotje. Pretirana pozornost, namenjena spolnosti, je tako največkrat izraz strahu pred bližino in ranljivostjo, ki jo predpostavlja taka bližina. V teh primerih si ljudje izredno želijo bližine, vendar je ne znajo in ne zmorejo vzpostaviti drugače kot na telesnem oziroma spolnem področju.
Spolnost pa nikakor ni ključna prvina oziroma najpomembnejši del odnosa! Za zadovoljujočo spolnost je namreč nadvse pomemben odnos, ki temelji na ljubezni, spoštovanju, zaupanju, odgovornosti, sprejemanju in intimnosti. Tudi intimnost je pogosto razumljena kot seks.
Če sta osebi intimni, to predvsem pomeni, da sta si čustveno blizu; delita si zaupne informacije, izmenjujeta osebne misli, izkazujeta čustva in delujeta v dobro drug drugega. Intimnost obsega občutke ljubezni in povezanost, to pa nikakor niso značilnosti seksa – zanj ne potrebujete ljubezni in povezanosti. Ljudje lahko vzpostavijo intimen odnos, ki ne obsega spolnosti, spolnost pa se lahko – in pogosto tudi se – zgodi brez vsakršne intimnosti.
Moški vs. ženska
Raziskave kažejo, da je od tega, kako nam je bil kot otrokom posredovan zunanji svet, kako ga doživljamo, v veliki meri odvisen tudi naš odnos do spolnosti. Ali smo se o spolnosti sploh pogovarjali, kako smo se pogovarjali, …?
Tudi modele spolnih vlog oblikujemo v primarni družini: kaj pomeni biti moški, kako naj se vede, kaj se od njega pričakuje, kakšne so njegove dolžnosti in pravice … ter kaj pomeni biti ženska, kaj se pričakuje od nje, kakšne so njene pravice in dolžnosti, kako naj se obnaša.
Vsa ta sporočila srkamo iz odnosov svojih staršev, ne da bi se tega zavedali. Zelo pozorno sledimo očetu in spremljamo, koliko zmore povedati o sebi kot moškem.
Adolescenca je prelomno obdobje v izgradnji posameznikove identitete, kar posebno velja na področju spolne identitete in spolnosti.
Pozorni smo tudi na mamo in njeno ženskost – ali jo sprejema, ceni in se je veseli, kako z njo živi. Torej je odnos med mamo in očetom model vedenja med moškim in žensko. Nadvse pomembno je, kako se sprejemata, kako se sporazumevata, kako rešujeta spore, kako si izkazujeta naklonjenost. Na tej osnovi bodo sinovi prek materinega lika gledali na ženske, hčere pa prek očetovega lika gledale na moške. To so pečati, ki jih, ko odrastemo, odnesemo v življenje.
Lahko bi rekli, da je odnos do spolnosti primerljiv z zavedanjem in odnosom do sebe. Adolescenca je nekakšno prelomno obdobje v izgradnji posameznikove identitete, kar še posebno velja na področju spolne identitete in spolnosti. Mladostniki oblikujejo svojo spolno identiteto tako, da se poistovetijo z očetom kot moškim in z materjo kot žensko.
Pomembno je vedeti, da se mladostniki ne morejo poistovetiti s komerkoli, pač pa samo z osebo, ki jo imajo radi in s katero so globlje povezani. To pa so prav starši. Kako se poistovetiti z materjo, ki zavrača svojo ženskost, ali z očetom, katerega moškost je odvratna? Prav zaradi tega imajo številni mladostniki težave z oblikovanjem spolne identitete. V sebi začnejo doživljati ambivalenco. Potrebujejo model, toda edini model, ki ga lahko sprejmejo, je zanje nesprejemljiv.
Ob tej priložnosti bi se lahko tudi vprašali, kaj svet odraslih ponuja mladostnikom? Žal navadno le kontracepcijske metode, ki pa nikakor niso spodbuda za odgovoren odnos mladostnikov do spolnosti. Kontracepcija namreč ponuja predvsem lažen občutek varnosti, ki se nanaša predvsem na strah pred neželeno nosečnostjo in okužbo, nikakor pa ne ponuja varnosti, ki jo daje vzajemno spoštovanje.
