Ko vstopamo v odnose imamo v glavi neka pravila, kako se bomo vedli eden do drugega.
Po navadi so to naše osnovne vrednote, ki jih pridobimo iz odnosa staršev, ali pa, ko nekaj ni prisotno v odnosu staršev to želimo, ker ne želimo ponavljati napak.
Vrednote, ki odražajo spoštovanje
Ob začetku zveze določi pravila in se jih drži!
Vsak ima neko svojo lestvico vrednot. Jaz sem si želela in to zahtevam od vseh, da v odnosih ne uporabljamo žaljivk. V prepirih ne preklinjamo ali se nazivamo s kakšnimi živalskimi vrstami. Nikakor tudi ne toleriram fizičnega nasilja. Na psihičnega nekako včasih ne moremo vplivati, ga pa lahko zaznamo in takrat skušamo nanj vplivati. Vsi imamo neke psihološke igre, igramo neke vloge, zato je to zelo široka tema.
Pomembno je, da ko vstopamo v odnos določimo pravila igre in se jih držimo.
Nekateri izmed mojih pravil v partnerstvih so bili zgoraj omenjeni, brez živalskih nazivov, brez kletvic. In tega sem se držala, čeprav pridejo trenutki, ko bi preklinjala za sedem generacij nazaj. Vendar sem to ohranila v glavi, ni pa bilo izrečeno.
Zakaj menim, da je to pravilo pomembno.
Ko prihajamo v življenju do situacij, ko smo ranjeni, nemočni, takrat bi želeli prizadeti nasprotnika še bolj, kot je on nas. Vendar je pomembno, da do soljudi ohranimo spoštovanje. Menim tudi, ko se začne prestopati meja spoštovanja, razumevanja drugačnega mnenja in predvsem drugačne osebnosti težje zapademo v fizično nasilje.
Pravila v ljubezni pridejo še bolj do izraza, ko smo prizadeti, nemočni, …
Ko ni več meja, ko ni več spoštovanja postanemo samo še bolj agresivni in pravila igre nimajo več konca. Če se ne znamo ustaviti pri pravilih, gremo samo še globlje in želimo nasprotnika prizadeti še bolj kot je on nas. Takrat ljudje ne izbiramo več sredstev. Vsi smo po naravi malo agresivni. Nekateri to obvladujejo, drugi ne. In takrat, ko smo ljudje stisnjeni v kot, ko smo popolnoma potlačeni, prizadeti se tovrstna vedenja lahko izrazijo v najhujši možni obliki.
Včasih, ko berem zgodbe umorov iz ljubosumja, umorov iz jeze itd, se zamislim. Ko ljudje pridejo do skrajne točke, včasih ko se jim leta in leta nabira neizražena jeza, ali pa ko so tako daleč, da je ogroženo njihovo življenje ne izbirajo sredstev. Menim, da se zamegli um.
Zato je potrebno dan za dnem izražati svoje mnenje, želje ter počutje. Pri tem pa ohranjati mejo dostojanstva in spoštljivosti.
Če bi vse te nesrečne zgodbe imele podlago iskrenosti, bi morda ne prišlo do takih tragičnih koncev. Če bi ljudje jasno izražali svoja čustva in stiske, bi morda predčasno dobili pomoč.
Predvsem pa, če s spoštovanjem drug do drugega izražamo svoje ne-strinjanje najdemo morda boljše rešitve za skupno dobro. V nasprotnem primeru, pa lahko nekdo leta in leta tlači jezo, ki se v trenutku afekta in nemoči izrazi v svoji najhujši obliki.
